游击导演

 

Gverila Teater … od kod ideja?

Ideja je prišla iz Kanade zahvaljujoč Mojci Dimec Bogdanovski. V originalu se tovrstna improvizacijska forma imenuje Gorilla Theater. Le-to smo priredili in prilagodili slovenskim razmeram ter jo poimenovali Gverila Teater. V nekaj letih svojega delovanja smo razvili kar nekaj novih impro form pri nas. Tako so naši gledalci lahko spremljali improvizirani Sitkom, lahko so sodelovali v filmskih karaokah – muviokah ali pa so navijali za svojega najljubšega režiserja pri ustvarjanju kratkih gledaliških prizorov za prestižno Gverila značko. Letos smo se tako kot večina naših televizijskih hiš lotili telenovele. Format pokriva vse od španskih, prek ameriških vse tja do avstrijsko-nemških telenovel in to v eni predstavi. Le-te pa bodo na ogled več kot eno sezono.

 

Format Gverila teatra se razlikuje od ustaljenih impro form pri nas. V čem se ta razlika vidi?

Pri nas se je najbolj ustalila Impro liga in vse njene različice, kjer so prizori oziroma discipline krajše. Igrajo se brez scenografije, kostumografije in večinoma brez glasbe. Pri Gverili pa se vedno poslužujemo vsega naštetega. Prizori so daljši in podkrepljeni z glasbo.

 

Če imate vse zgoraj našteto, kaj je prepuščeno improvizaciji?

Scenografija mora biti zelo hitro postavljena, saj imajo sodelujoči na voljo manj kot minuto, da jo postavijo. Igralci morajo najti prepričljive kostume za svoj karakter v manj kot desetih sekundah. Glasba je tudi improvizirana ter prizoru in žanru primerna, izvajana v živo s strani glasbenika. Potek zgodbe je vedno prepuščen igralcem in se nikoli ne ponovi. Gledalci tudi igrajo veliko vlogo pri nastajanju predstave, saj s svojimi predlogi vplivajo na razplet predstave bodisi s prostori, problemi ali rešitvami, ki jih ponudijo nastopajočim in jih le-ti v svoji zgodbi morajo upoštevati.

 

Igraš tudi v predstavi Štefka in Poldka. Se načina igre razlikujeta med seboj?

Gledališka predstava Štefka in Poldka temelji na scenariju, ne na improvizaciji. Napisal ga je Jure Karas. Pri gledališki predstavi imaš dovolj časa, da razviješ svoj lik, ki ga potem lahko uporabiš v različnih situacijah pri improviziranju. Pri snemanju oddaje Štafeta mladosti sem imela priložnost  razviti veliko različnih likov. Ko te like ponotranjiš jih potem z lahka preneseš v impro. Marsikdaj se zatečemo k improvizaciji tudi pri klasičnih predstavah. Predvsem takrat, ko sodeluje tudi občinstvo. Le to je razvidno v predstavi Štefka in Poldka Grema na morje. Izkušnje impra tu pridejo prav. Pri improvizaciji se moraš v trenutku znajti v dani situaciji ne glede na to kakšna in kako zapletena je.

 

 

Veljaš za eno najboljših ljubljanskih improvizatork. Se ti zdi nenavadno, da si tako malo žensk pridobi ta laskavi naziv?

Žensk je v primerjavi z moškimi v impro vodah zelo malo. Definitivno je na odru prisotna dominantnost “moškega” impra, saj jih je več, so večji, širši, pa bolj globoke glasove imajo. Publika moškega raje vidi v različnih vlogah, medtem ko žensko, še posebno če dobro izgleda, na odru najraje vidi le v nekih stereotipnih vlogah. Marsikdaj tudi improvizatorke same igrajo zgolj na to karto. Včasih lahko narediš zelo smešen lik, vendar se moraš malo popačiti, odigrati starko, zapito sosedo, ne divo. Velikokrat je prisotna tudi stereotipnost publike, ki raje gleda moške. Kar je zmotno – babe smo kul!

 

Kdaj postane improvizacija vrhunska?

Dobra improvizacija temelji na povezanosti ekipe, ki ustvarja neko predstavo. Najboljši momenti nastanejo takrat, ko se vsi člani med seboj poznajo in imajo kar nekaj odrske kilometrine za seboj. Druženje med seboj v prostem času tudi zelo pomaga. Ko imaš skupne izkušnje, veš, kako se bo soigralec odzvaal, ko se oba na odru prepustita drug drugemu … Najtežje je igrati z nekom, ki ti je tuj in mu ne zaupaš. Dober impro nastane na podlagi zaupanja.

 

Telenovela 31. maja ob 20. uri, KUD F. Prešeren, Ljubljana

Štefka in Poldka 2, 5. maja ob 20. uri, KUD F.Prešeren, Ljubljana