多电影人

Kako se začne tvoja zgodba; kdaj si se prvič srečal s kamero?

V lokalnem časopisu sem prebral oglas Televizije Slovenija, da potrebujejo asistenta kamere za dopisništvo. V oglasu je pisalo, da je zaželeno znanje za delo z lučmi. Ker sem v tistem času popravljal zobozdravstvene inštrumente, med njimi tudi luči na zobozdravstvenem stolu, sem se suvereno prijavil misleč, da znam delati z lučmi, saj sem jih že ogromno popravil. Seveda moj takratni poklic ni imel povezave s tem, kar počnem danes. Sta pa bila ta oglas in razgovor prelomna trenutka, ko sem se zavedel, da je to tisto pravo zame.

Si kdaj želel v Hollywood?

Ja, rad bi ga videl, me pa ne vleče, da bi tam delal. V Hollywoodu vse prehitro postane industrija, v kateri ni prostora za tisto, kar si jaz želim početi.

Trenutno si polno zaseden s snemanjem. Kaj počneš od trenutka, ko si umiješ zobe, do takrat, ko daš Lilu spat?

Mojega delovnega dne ni mogoče opisati, ker je vsak dan drugačen. Včasih začnem s snemanjem zelo zgodaj zjutraj, ko Lilu še spi, včasih pa šele popoldan ali zvečer; odvisno od projekta, kakšne so potrebe snemanja in kakšne scene so planirane. Vsekakor se potrudim, da si z Lilu utrgava vsaj kakšno urico v dnevu, če nisem cel dan na snemanju. Včasih imam to srečo, da se, ko pridem ponoči domov, ravno toliko zbudi, da ji dam poljub.

Tvoje delo je večkrat nagrajeni film šelestenje, kot tudi Kratki stiki, Lajf, … in mnogi videospoti. Kako se pripraviš na delo; pri filmu najprej prebereš scenarij in pri videospotu poslušaš pesem ali mogoče soustvarjaš kakšen projekt od začetka?

Osnova vsega je scenarij, ki je ogrodje, ki se ga vsi držimo. Vendar je scenarij le na papirju in ga je potrebno spraviti v vizualno formo. Tu se začne moje delo. Kako to prikazati v pravi luči, s pravimi čustvi, energijo in celotno podobo. Ponavadi kar nekaj časa samo razmišljam o vsem skupaj in si poskušam predstavljati, kaj sploh želim doseči. Po pogovoru z režiserjem in njegovimi željami začne nastajati projekt. In kakšen bo končni rezultat, je odvisno od celotne ekipe.

Vse tvoje delo, ki ga gledalci vidimo v končni obliki na ekranih, je videti brezhibno. Kako pa je v resnici na snemanju? Zagotovo boš “na stara leta” vnukom lahko pripovedoval tisoč in eno anekdoto.

Ojoj, veliko je nepozabnih anekdot. Mogoče na kratko ena s snemanja filma šelestenje. Pred nami je bilo nočno snemanje, ura je bila dve zjutraj in snemali naj bi v kampu pred kamp prikolico, in pride režiser, Janez Lapajne, ter reče: ”V tem kadru je ura šest popoldne, sonce sveti in za to mizo se dva pogovarjata.” Po prvem šoku sem se posvetoval z ekipo in sredi noči smo naredili dan. Naslednji kader v filmu je bil dejansko posnet podnevi in razlika med tema dvema kadroma ni smela biti opazna. Tako smo improvizirali z majhno količino luči in ker je bil to naš prvi in tudi nizkoproračunski film, to sceno še danes štejem za uspeh.

Kot soustvarjalec filmske industrije imaš sam pri gledanju filmov gotovo visoke kriterije in gledaš z drugačnimi očmi kot večina oziroma, ali sploh gledaš TV?

Televizije gledam zelo malo, ponavadi zaradi projekta, ki ga imam pred sabo, ker proučujem dela drugih direktorjev fotografije in njihove pristope k filmu. Res pa je, da filme gledam drugače, saj vem, kaj vse se dogaja oziroma se je dogajalo ob določenem kadru. Filma skoraj ne znam gledati neobremenjeno, kot povprečen gledalec. Vedno me zanima, kako so to posneli, kaj počnejo, zato si vsak film ogledam večkrat, z različnim interesom; enkrat me zanima sama zgodba, drugič tehnika, luč, kamera, režija, scenografija … Anja se vedno jezi, ko sredi filma rečem: ”Čakaj, čakaj, a lahko dam malo nazaj?” In do potankosti si ogledam, kako so neko stvar naredili. Film, ki traja uro in pol, midva gledava dve uri. Se pa včasih zgodi, da tudi že oba rečeva: ”Joj, daj malo nazaj.” (smeh)

Najbrž si ustvaril lastno zbirko kultnih produkcij; katere bi izpostavil kot najboljše?

V celotni zgodovini filma je res veliko filmov, ki so odlični in sodijo v zbirko kultnih filmov. Osebno so mi najbližje evropski filmi, izpostavil pa bi tudi kitajske, med katerimi sem našel najljubšega, ki mi že več let ne gre iz glave in velja za najboljši film, ki sem ga gledal v zadnjih letih. To je Pot domov režiserja Yimoua Zhanga.

Ob dvanajst-, včasih tudi šestnajsturnem delovniku najbrž ne ostane veliko prostega časa. Pa vseeno, kaj najraje počneš v trenutkih, ko nisi na snemanju?

Ob takšnem tempu mi ponavadi ostane čas le še za spanje in priprave na naslednji dan. V mojem poklicu je tako, da ko delaš, delaš stoodstotno, ko pa se projekt konča, imaš čas zase. Takrat ga poskušam preživeti čim bolj kakovostno s svojo družino, nekaj pa si ga vzamem tudi zase in za šport.

Rad kuhaš?

Dokler nisem spoznal Anje, sem še kdaj prijel za kuhalnico, vendar so ob njeni odlični kuhinji moje kuharske sposobnosti malo zamrle.

Kaj pa restavracije, rad zahajaš na kakšno kulinarično razvajanje?

Zunaj jem zelo redko, saj po naravi nisem gurman. Ne živim zato, da jem, ampak jem zato, da živim. Če že grem jest ven, najraje skočim na pico v Subito ali Garažo. Od restavracij mi je najbližji Cubo, zelo dobro kuhinjo pa imajo tudi v Grandvid hotelu na Lavrici.

Sproščanje … Joga? Tek? Glasba? …?

Sproščam se na različne načine, velikokrat se sprostim takoj, ko vstopim skozi vrata našega doma. Če le najdem dovolj časa, grem teč, kar je krasno za sprostitev vseh misli. Ko pa si lahko vzamem kakšen teden brez dela, se odpravim kajtat. S kajtanjem se ukvarjam že eno leto in moram priznati, da naju je oba z Anjo popolnoma navdušilo.

Mesto ali podeželje: kje najdeš več kotičkov zase?

Definitivno na podeželju. Živimo na robu Barja in če grem zjutraj ali zvečer teč, pogosto srečam srne, zajce, ogromno ptic. Narava me pomirja.

Nepozabna avantura, ki bi jo definitivno ponovil?

Življenje.