Skofja Loka – 逃离中世纪

Loško naselje se je začelo razvijati ob sotočju Selške in Poljanske Sore že v srednjem veku, njegova zgodovina pa se pričenja že leta 973, ko je nemški cesar Oton II. daroval loško ozemlje škofu Abrahamu iz Freisinga na Bavarskem. Freisinški škofje so upravno in gospodarsko središče loškega gospostva preimenovali v Škofjo Loko (Bischoflack) in ime kraja se je ohranilo vse do danes. A vseeno se prepričajmo na lastne oči, ali to staro mesto še vedno ohranja šarm srednjega veka. Iz Ljubljane se zapeljimo v smeri proti Medvodam in med vožnjo ne pozabimo ujeti utrinkov narave, ki počasi spreminja svojo preobleko in se pripravlja na prihajajoči zimski čas. Pri tabli za Škofjo Loko zavijmo na desno in nadaljujmo z vožnjo. Ko zagledamo smerokaz za Industrijsko cono Trata, vemo, da smo že zelo blizu. Če tudi mi razmišljamo, da bi bilo dobro zamenjati letno odejo za toplejšo in debelejšo ali pa si le želimo novih pisanih vzorcev naše posteljnine ali pregrinjal, zavijmo na križišču desno, kjer bomo po nekaj metrih na levi zagledali trgovino Odeja Škofja Loka s široko izbiro le-teh. Pisane utrinke bomo ujeli tudi, ko nadaljujemo z vožnjo do mestnega središča, kjer pustimo naše vozilo in se peš podajmo raziskovanju naproti.

Ustvarjalni utrip
Čeprav nas prijetna toplota v prostoru premami in malce poleni, le nadaljujmo, saj smo šele na začetku. Sprehodimo se čez most in se ustavimo pred Župnijsko ali Šentjakobsko cerkvijo, ki je bila zgrajena že v 15. stoletju na temeljih vsaj 200 let starejše cerkve. S trga pred cerkvijo se odpravimo v ozko ulico, stisnjeno med visoke hiše, kjer se skriva Pisana soba, prodajna galerija, v kateri poleg izvirne ponudbe opreme za dom vsako sredo ob 17.30 ponujajo brezplačno klepetalnico o opremi vašega doma. Prav tako prirejajo različne ustvarjalne delavnice za otroke, ob urah, ki si jih lahko izberemo sami v okviru njihovega delovnega časa. Po ustvarjalnem utripu nadaljujmo našo pot naprej do konca ulice, kjer zavijemo na desno skozi obokan prehod in že smo na Kamnitem ali Kapucinskem mostu, katerega lok spajata bregova Selške Sore. Več kot 600 let star most so leta 1888 obnovili, opremili z ograjo ter nanj postavili kip Janeza Nepomuka, zavetnika mostov, z loškim grbom na podstavku. Na levem bregu Selščice si lahko ogledamo še Kapucinsko cerkev, samostan in knjižnico iz začetka 18. stoletja, nato pa se zazrimo proti Loškemu gradu in se povzpnimo do njega po pešpoti ob grajskem obzidju in v senci kostanjevega drevoreda. Loški grad, ki se prvič omenja v listini iz leta 1202, je bil zgrajen na robu naravne terase in pod njim je začela nastajati naselbina trgovcev in obrtnikov. Grad je bil v tistem času namenjen za domovanje skrbnika ali glavarja ter freisinškega škofa, ko je prišel v Loko. Po potresu, leta 1511, ga je škof Filip temeljito obnovil, pa tudi kasneje je bil še nekajkrat prezidan. Od leta 1959 ima v gradu svoje prostore Loški muzej, ki je odprt vsak dan razen ponedeljka od 10. do 18. ure in v svojih zbirkah hrani predvsem bogastvo nekdanjega loškega gospostva od leta 973 do 1803. Sprehodimo se še po grajskem vrtu, nato pa se spustimo po razgledni poti nazaj do Mestnega trga.

Slastno popoldne
Na Mestnem trgu bodimo med drugim pozorni tudi na trgovino Ika, ki s svojo ponudbo unikatnih izdelkov in kreacij različnih slovenskih ustvarjalcev še dodatno bogati staro mestno jedro. Za konec obiščimo Homanovo hišo, meščanski dvorec, sestavljen iz treh poslopij. Tu si lahko v prvem nadstropju privoščimo kosilo v restavraciji z bogato izbiro dobrot slovenske kuhinje. Nato se spustimo v pritličje, do slaščičarne in kavarne, ki je med drugim poznana tudi po izvrstnih tortah Kraljevi Mignon. A ne pozabimo na zaščitni znak Homanove hiše, mogočno lipo na vrtu, ki je pod svojo krošnjo ob poletnih petkovih večerih gostila že mnogo znanih in manj znanih glasbenih izvajalcev. Prijetno posedanje pod njeno krošnjo prihranimo za toplejše dni, zavrtimo časovni stroj nazaj in se odpravimo proti domu.