没有人喜欢悲伤，当我们悲伤时，我们会试图摆脱它，我们想尽快感觉好起来，并且我们常常会压抑自己的情绪。我们将悲伤理解为一种给我们带来负担的难以忍受的状态，但悲伤的形式多种多样，强度也不同。悲伤是生活的一部分。
Včasih nam žalost služi kot kontrast, ki poudari, kaj dobrega imamo.
Včasih žalost prinese umiritev. Tedaj, solze pritečejo z nasmehom na obrazu, saj skozi žalost začutimo vso bogastvo vsebine svojega življenja. Čutimo hvaležnost, da smo v nekem obdobju življenja z nekom nekaj preživeli, čutili in delili.
Žalost se nikoli ne razjezi. Prihaja, tedaj, ko je vsa jeza izginila, ko so izginili občutki nemoči, in so ostala samo čista čustva. Čustva, ki so del nas, ki ohranjajo del nečesa, kar smo imeli in izgubili, žalost izgube.
Žalost pride, da nam omogoči jok, da s solzami čistih čustev speremo srce, v katerih ni samopomilovanja, ampak le sprejemanje in sprava.
Žalost nas nikoli ne pusti zmedene in razočarane, ampak umirjene in prečiščene, premišljene globokih uvidov, presenečene nad nepričakovanimi življenjskimi preobrati.
Žalost živi z nami in se spreminja, raste in se razvija, ne postaja večja, ampak postane sestavni del čustvenega življenja, del našega čustvenega bogastva, del naših dragocenih izkušenj in neizbrisanih spominov.
Zato, ko se pojavi žalost, je ne poskušajte pregnati. Objemite jo, sedite z njo, jokajte z njo, naredite, kar zahteva od vas, poslušajte jo in občutite.
Odprite ji svoje srce. Kajti žalost pride, da nam omogoči, da začutimo veličino svojega srca, da se spomnimo, koliko smo sprejeli in doživeli in koliko smo vložili v tisto, kar nam je najpomembnejše.
