Zgodba o nepotrebnem žrtvovanju: tako sebi uničujemo življenje

“Je to čakalna vrsta za žrtvovanje?”

“Da. Sem številka 852 v vrsti, vi ste 853.”

“Le kdaj bomo prišli na vrsto?”

“Ne skrbite, hitro se premika. Za koga in zakaj se mislite žrtvovati?”

“Za ljubezen. Pa vi?”

“Za otroke. Otroci so moje življenje.”

“Kaj nameravate žrtvovati?”

“Moje osebno življenje. Vse kar mi je pomembno je to, da bi bili moji otroci zdravi in srečni. Vse bi dala za njih. Odpovedala sem se službi, ki sem jo z veseljem opravljala in sem šla delati v vrtec, da sem bila bližje njim. Le oni so pomembni, nič drugega. Pa vi?”

“Žrtvovala bom svoje razmerje. Med nama z možem ni ničesar več. Ima drugo žensko. Tudi v mojem življenju se je pojavil drugi moški. Mož noče oditi, pravi, da ne bo šel stran, ker je navajen živeti z menoj.”

In vrata se odprejo.

“Številka 852, vstopite.”

Številka 853 je sedela in čakala, da jo pokličejo. Čas ji je mineval zelo počasi, a končno je številka 852 prišla nazaj.

“Kako je bilo? Kaj so rekli? Ali so sprejeli vaše žrtvovanje?”

“Ne, poslali so me stran, in rekli naj še malo razmislim.”

“Ampak zakaj? Zakaj ga niso sprejeli?”

“Vprašali so me: ‘Ste prepričani? Ste dobro premislili? Ta žrtev bo za vedno – vrnitve ne bo!’ Rekla sem: ‘Seveda sem. Ko bodo otroci odrasli, mi bodo hvaležni in bodo cenili vse kar sem žrtvovala zanje.’ Prikazali so mi čuden film! Videla sem sebe in moje odrasle otroke. Hči se je poročila in se preselila na drugo stran sveta; sin me je poklical samo enkrat na mesec, ker se je čutil dolžnega. Vprašam ju: ‘Zakaj se tako obnašata do mene?’ In sin mi odgovori: ‘Ne vmešavaj se kar naprej v naša življenja, mama. Ali nimaš ničesar drugega za početi?’ Bila sem šokirana, kaj naj delam? Celo življenje sem preživela na način, da sem skrbela za njiju, ničesar drugega nimam. Zdi se mi, da sem vse to storila zaman …”

Zaslišalo se je: “Številka 853, vstopite.”

“Kaj bi radi žrtvovali?”

“Moje razmerje”

“Dobro. Razložite, prosim.”

“Razmerje še ni posebej resno, ne traja dolgo, ampak se počutim prijetno, uživam v njem.”

“In za kaj želite žrtvovati ta odnos?”

“Da obdržim družino.”

“Vašo? Zakaj vam je pomembna?”

“Da, mojo družino. Mož ima sicer že precej časa drugo žensko, laže o tem, kaj počne. Nimam več moči, da bi se še ukvarjala s tem.”

“Kaj pravite? Kaj bi žrtvovali – moža?”

“Ne, to novo zvezo, ljubimca, ne moža.”

“Zakaj?”

“Da bi obdržala svojo družino.”

“Sami ste rekli, da ima vaš mož drugo žensko, in vi imate drugega moškega. Kje je tu smisel družine?”

“Uradno sva še vedno poročena. To pomeni, da smo družina.”

“In ta situacija vam ustreza?”

“Seveda ne, ves čas jokam, neznosno je!”

“Vendar v nobenem primeru nočete začeti novega, primernejšega odnosa s svojim ljubimcem in pusti moža za sabo? Drži?”

“Da, ker res ni še tako resno. Verjetno ne bi obžalovala, da sem ga žrtvovala!”

“No, če vas ne skrbi toliko, nas skrbi še manj. Torej, žrtvujmo ga.”

“Rekli so mi, da prikazujete filme – o prihodnosti. Zakaj mi ne pokažete kakšnega?”

“Seveda, nekateri govorijo o prihodnosti, drugi o preteklosti. Vaš je sedanjost. Poglejmo ga.

“Sem to res jaz? Sem res videti tako? Ne verjamem! Skrbim zase!”

“To je odsev vaše duše, takšni ste v sebi.”

“Grozno sem videti!”

“Tako so vedno videti ljudje, ko je njihova duša nesrečna.”

“Kdo je ta fant? Kakšen prijeten otrok, poglejte, kako se me drži!”

“Ne veste? To je vaš mož, in to je odsev njegove duše.”

“Moj mož? On je odrasel človek.”

“Toda v srcu je še vedno otrok. In visi na vas, kot otrok na materi.”

“Ja, takšen je! Mene so vzgajali drugače. Učili so me, da mora biti ženska močnejša, modrejša, odločnejša od svojega moškega. Voditi mora družino in usmerjati moža!”

“Točno to se izraža tukaj. Vidimo močno, odločno mamo, ki skrbi za moža – otroka, ki mu vse dovoli in odpusti.”

“Nisem njegova mama, sem njegova žena! Čeprav ima drugo žensko, ga še vedno ne morem prenehati ljubiti!”

“Točno to. Konec filma. Zaključimo. Boste žrtvovali ta odnos za svojo družino? Si niste premislili?”

“Kaj pa prihodnost? Zakaj mi je niste pokazali.”

“Nimamo je. Toda glede na sedanje okoliščine, ki smo jih videli, vaš mož še dolgo ne bo odšel stran od vas.”

“Kaj naj potem naredim?”

“Mogoče, vam je všeč, da ste mu bolj mama kakor žena.”

“Ne. Želim biti ženska, ki jo nekdo ljubi!”

“Torej, kaj bomo naredili? Ali se boste žrtvovali, zaradi ohranjanja družine, da bi vaš mož lahko ostal otrok?”

“Ne, nisem pripravljena. Potrebujem čas za razmislek. Ali mi lahko svetujete? Povejte mi, kaj moram narediti, da bi moj mož odrasel?”

“Verjetno se morate nehati obnašati kot njegova mama. Osredotočite se nase in se naučite biti prava ženska: zapeljiva, očarljiva, skrivnostna, zaželena. Ženska, ki ji bo želel podariti rože, namesto, da bi jokal na njeni rami.”

“Res? Mislite, da bo to pomagalo?”

“Običajno deluje. Če boste še vedno imeli težave, se vrnite. Vaš odnos z možem bomo z veseljem sprejeli. Veste, koliko ljudi tam nekje sanja o nečem takšnem? Če želite to žrtvovati, smo več kot pripravljeni!”

“Bom premislila.”

Številka 853 je zapustila pisarno zelo zmedena.

Vrata so se zaprla. Ljudje so hodili gor in dol po hodniku in nosili svoje želje, sposobnosti, kariero, nadarjenost, potencial – vse, česar so bili pripravljeni žrtvovati za nekaj, česar pogosto niso niti popolnoma razumeli. (povzeto po Irina Semina)

Kakšna je vaša zgodba, kaj bi žrtvovali? Za koga in zakaj? Bi bilo res vredno? Razmislite! Dejanj namreč ne morete nikoli več spremeniti!