エージェント01

Kakšen naj bi bil sodobni James Bond kot simbol modernega moškega?

Težko vprašanje. Naj bi bil takšen kot sodobni androgeni Keanu Reeves, ki rešuje svet v Matrici ali “retro” Josip Broz – Tito, ki so mu ženske jedle z roke? Glede na to, da je trenutno vizija sveta “nazaj k naravi in človeku” je v skrajni situaciji moški ponovno lahko lovec, poln testosterona in ženska skrbnica gnezda, torej zopet bolj tradicionalno razdeljena vloga spolov. Bojim se, da to zveni zelo provokativno. Prebral sem, da smo v preteklih 40 letih moški ostali približno brez polovice moških hormonov zaradi pesticidov. Ne glede na te razne poglede na moškega, se mi zdi, da še vedno “pali”, če moški premore kaj gentlemanstva in uglajenosti ter romantike “stare šole” brez patetike. In ostrina je nujna.

Imaš kaj skupnega z Jamesom Bondom?

Ha, ha, skušam biti čim bolj profesionalen in hiter kot on. Malo me je sram priznati, da sem tudi izjemen gadget freak. Prvi personal digital assistent, ki sem ga imel že leta 1994, je bil Applov Newton, ki je bil po mojem mnenju najbolj pred časom od vseh Applovih izdelkov. Ipod sem poslušal doma, v studiu in v avtu že leta 2001, iPhone sem imel v žepu takoj, ko je lani prišel na tržišče v ZDA. Z Jamesom Bondom si verjetno delim tudi težnjo k perfekciji. Ti gadgeti morajo na primer ustrezati vsem kriterijem: materiali, uporabniška izkušnja, zgodba izdelka ter sociološko kulturološka ozadja morajo biti v skladu z mano. Forma ni dovolj. Isti kriterij sem uporabil tudi pri nakupu avtomobila.

Hitrost in adrenalin, iznajdljivost in uspešnost ter urejenost in uglajenost; kako se pri tebi prepletajo ti elementi?

Če je možno, v ubrani harmoniji. V tem tempu, ki ga imamo, to zahteva ogromno discipline. Da s starostjo ohranjaš tisto prvo, se mi zdi umetnost.

Kako dinamičen oz. aktiven moraš biti, da uspešno slediš in ustvarjaš trende v okolju?

Po mojem mnenju si lahko zelo len ali pa hiper – aktiven, pomembno je predvsem, da si avantgarden oz. pred časom s svojimi idejami. Morda se motim in samo “hiperaktivcem” v visokih obratih, ko prehitevajo sami sebe in se jim layjerji že kar lepijo v tem multitaskingu, pade genialna ideja. Dober občutek vsekakor, če ti to uspeva.

Je ustvarjanje trendov prenos določenih konceptov z drugih področij ali je “oranje ledine”?

Ustvarjanje trendov je lahko kar oboje. Seveda je občutek, ko “orješ ledino”, boljši, ker si si zastavil nekaj iz čiste ničle. Kolegica, oblikovalka nakita Lara Bohinc, je na primer inspiracijo za neko serijo nakita dobila v učbeniku za gradbeno statiko svojega brata. Ustvarila je zelo modernističen nakit in ga izvedla v laserski tehniki. Nastal je nakit kot nikdar prej v zgodovini.

Se z oblikovanjem podobe za nekega naročnika oglašuješ tudi sam?

Seveda, glas o dobrem izdelku gre namreč od ust do ust. V bistvu se lahko pohvalim, da zaenkrat naročniki vedno prvi kličejo mene. Morda je to povezano z mojim odnosom do njih, saj ne oblikujem zase, vedno se skušam čim bolj vživeti v naročnika in njegov miljé. Včasih v šali pravim, da pridejo naročniki k meni na kavč, kjer dobijo podobo, za katero se zdi gledano za nazaj, kot da je že od nekdaj del njih. Pri oglaševanju samega sebe pripomorejo seveda tudi nagrade. Skupaj z ekipo Alpina smo v nemškem Essenu prejeli najprestižnejšo nagrado za dizajn izdelkov na svetu. Tega sem se zavedal šele, ko so nas zapisali v zgodovino z vpisom v težko knjigo skupaj z avtomobili Aston Martin, iPhonom, Bang & Olufsen in ostalimi. Mislim, da je to največji oglas ali referenca, ki ga je na področju produktnega dizajna možno doseči.

Kaj imajo skupnega “moving boards” in kreacije modnih oblikovalcev na manekenkah?

Če se potrudimo, oblečemo akterje tako dobro kot manekenke, samo da morajo biti žal zaradi politike MovingBoard Worldwide to samo fantje. Vprašajte punce, če so jim všeč. Najbolje so MovingBoarde oblekli v neki akciji za whisky Monkey Shoulder v Londonu. Nosili so elegantne poslovne sive obleke, na glavi pa so imeli opičje maske. Je pa zanimivo, da so tako oglaševanje, ki se sedaj pojavlja na ulicah, uporabljali že daleč nazaj v zgodovini. V srednjem veku so premični panoji vabili na ogled obešanja v sosednji ulici. Danes to poteka malo bolj sofisticirano in urbano, lahko bi rekel da, že skoraj tako kot v znanstveno-fantastičnih filmih Blade Runer. Navsezadnje lahko funkcionira tudi veliko bolj modno.

Ko se odločaš za potovanja, kaj je zate pomembno, ali sploh “zapustiš” Kabinet?

Včasih mi je pomembno, da se lahko popolnoma “odklopim”, včasih se zopet glede na naravo mojega poklica odlično “poklopijo” kakšni obiski metropol z oddihom. Ko sem bil lansko leto v Londonu sem bil na primer pozoren, kako so urejene azijske restavracije, saj smo v tistem času delali logotip za DA BU DO v Ljubljani. Sicer so pa v vseh metropolah knjigarne in razstave nujne za moje delo. Ker je dizajn tako širok pojem in ker je vizualna kultura skoraj povsod okrog nas, sem jaz na vsakem koraku “poklicni” opazovalec, ocenjevalec. Je pa to včasih moteče, ker bi si kaj slabega včasih želel spregledati, hotel biti površen, a ne gre.

Je podoba in dinamičnost lokala, v katerega se odpraviš na kosilo ali kavo, pomembna?

Podoba lokala, ki je v skladu z dobro vsebino, je seveda nujna. Čeprav ravno na tem področju jaz kot “vizualec” absolutno takoj odpustim lastnikom nerodno podobo, če je le ponudba dobra oz. okusna. Najboljša kosila sem recimo večkrat jedel v nagnetenih italijanskih gostilnicah. Nepretencioznost same podobe je včasih kar pomirjujoča. Kosilo ponavadi pojem v lokalu Ambient, ker je blizu studia in ker se konsistentno trudijo s pestrostjo hrane. Slišal sem, da je vredno iti na kosilo v nov lokal Pri potic v Stari Ljubljani, tako da ga bom v kratkem preizkusil. Za kavo in tortico je v Ljubljani kar veliko dobre ponudbe, za kosilo pa premalo, a je morda ravno zato kulinarika na določenih mestih v Sloveniji že vrhunska