「綿毛」アートの範囲はどれくらいですか？ペトラ: そうですね、アートは私たちと私たちの創造性と同じくらい幅広いです...
Kako široka je “puh” umetnost?
Petra: Puh umetnost je široka toliko, kolikor je široka ustvarjalnost nas in naših prijateljev. Osnovni je likovni pouk, ki ga za najmlajše vodi Eva, Zmago pa se večinoma spopada s študenti in odraslimi. Vsak seveda ustvarja še na svojem področju. Zmago in Eva na likovnem, Mitja na fotografskem, jaz pa sem, poleg organiziranja Puharta, dejavna tudi kot občanka mesta, ki si prizadeva za oživitev mesta in njegovih kulturnih dejavnosti z vnosom različnih vsebin in prireditev v mestno jedro.
Fotografija in slikanje sta torej “paradni disciplini” vaše družine. Kako se to dvoje prekriva?
Petra: Oboje je likovno izražanje. Gre za isti pogled na svet, vendar z različnima tehnikama. Ločevanje ni potrebno. Prva stvar pri celotnem procesu fotografiranja in slikanja je opazovanje. Ljudje, ki se radi likovno izražamo, smo predvsem veliko boljši opazovalci od večine. Ta ne opazuje z zanimanjem in dovolj natančno. Če recimo naključnega Ljubljančana vprašaš, kaj vse se nahaja na Čopovi ulici, bo pri opisu izpustil veliko zanimivih stvari .
Ali je naključje, da se toliko članov družine tako v preteklosti kakor tudi danes posveča ustvarjanju?
Petra: Verjetno v rodbini Puhar obstaja nekaj, da nam je blizu likovno izražanje, a starši niso nikogar od nas spodbujali ali celo silili prav na to področje. Razen Zmaga, ki je tu izjema, nas zanima več stvari, na primer jezikovno izražanje, oblikovanje ali glasba. Da se sedaj ukvarjamo predvsem z likovnim izražanjem, gre pripisati tudi spletu naključij.
Kako vpliva zavedanje o bogastvu prej – šnjih generacij vaše družine na vaše zdaj – šnje delo?
Petra: To bogastvo nas navdaja z močnim ponosom. Vsekakor je najboljši odnos, ki ga ima lahko posameznik do prednikov, da jih ceni. Veliko ljudi pozablja, da te preteklost tudi definira. Nepoznavanje in preziranje preteklosti zmanjša kvaliteto bivanja v sedanjosti. Nekateri od nas se veliko ukvarjamo tudi s spoznavanjem preteklosti, a ne samo rodbine Puhar, ampak tudi mesta Kranj. Verjetno zdrava mera domoljubja in rodoljubja koristi vsakemu posamezniku. Do neke stopnje smo aktivni tudi kot občani Kranja, ne le kot zasebniki. Gre predvsem za sodelovanje pri projektih, ki spodbujajo oživljanje mestnega jedra. Preteklost vsekakor usmerja vsakega izmed nas. Daje pomembno osnovo, iz katere je mogoče črpati ogromno znanj.
Kaj se posameznik lahko nauči od starejših generacij?
Zmago: Tradicija predstavlja zalogo, iz katere se črpa osnove za delo in kreativnost. Če se tu nanašam na risanje, je za vsako risanje, tudi abstraktno, treba obvladovati konstruktivno risanje, kot ga imenujejo. Gre za renesančno slikanje. Primer za to je Picasso, ki je že pri štirinajstih letih slikal kot renesančni mojstri, je torej obvladal znanja prejšnjih generacij, a jih je kasneje presegel. Znanje prednikov je nepogrešljivo pri sodobnem življenju.
Je starejša generacija torej bogastvo ali predstavlja izziv, ki ga je treba preseči?
Eva: Bogastvo nedvomno je, glede izziva, ki bi ga bilo treba preseči, pa se ne bi mogla strinjati. Presegati močne in uspešne predstavnike lastne družine in družbe je težko, še posebej v mladih letih. Lahko se jim samo sledi.
Kakšen je sicer vaš življenjski slog? Umetniško čudaški, tradicionalen ali sodoben?
Petra: Mislim, da je vsak od nas štirih kdaj umetniško čudaški, saj, kot pravi Vlado Šav, je umetnost goreča, drugačne ni. Le vročica duše omogoča polno življenje in daje izjemne rezultate, v odnosu do sebe in soljudi, s pomočjo besed, pisala, čopiča, fotoaparata ali na kateremkoli drugem področju človekovega delovanja. Vendar lahko rečem, da smo tradicionalisti. Zmago in Eva sta privržena klasičnim slikarskim tehnikam in ju pri svojem ustvarjalnem izražanju ne pritegnejo sodobni eksperimenti. Najbolj sodoben je morda Mitja, ki pri svojem fotografskem delu z užitkom uporablja pridobitve najsodobnejše fotografske in računalniške tehnike. Sama pa sem v družini tista, ki grem v širino, spoštujem tradicionalno in občudujem najsodobnejša iskanja. Pri svojem ustvarjanju, ki je predvsem v živi in zapisani besedi, se v glavnem prepuščam lastnemu notranjemu posluhu. Navdušuje me vse, kar nastane z velikim talentom, velikim znanjem, strastjo, pogumom in z dobrimi nameni.
Ali vam kakšen kraj nudi navdih in nove ideje?
Petra: Samo staro jedro Kranja, ki je fenomenalno. Veliko prebivalcev se sploh ne zaveda, kaj vse ima Kranj. Mesto bo staro skoraj tri tisoč let. Jedro je pravi biser. Vsakih nekaj metrov se najde kaj zanimivega. To seveda nudi tudi inspiracijo pri delu. Ravno zaradi tega je treba oživljati mestno jedro, a pri tem bi morali sodelovati vsi prebivalci. V Kranju nastaja nova art trgovina, ki bo zagotovo nudila veliko navdiha in idej.
Predstavlja Puhart le poslovno navezo ali vas delo spremlja tudi na vsakodnevnih kosilih?
Petra: Ker je Puhart družinsko podjetje, v katerega prispevamo vsi skupaj, je nemogoče ločiti poslovno življenje od zasebnega. Razmišljanje o Puhartu nas spremlja vsak dan in povsod, ne le pri kosilih. Skupaj kosimo, ko si uspemo vzeti dovolj časa, in sicer v restavraciji Brioni, kjer imajo tudi odlične tortice. Na pico gremo skupaj v picerijo Buf. Če pa imamo čas le za kavo, to spijemo v Mitnici, mehiško pivo občasno v Stari pošti.
