Spomini so kot iskre, ki pod pepelom tlijo, a ko jih razgrneš, vedno znova zaživijo, je nekoč dejal Goethe. Brez spomina bi bila tudi sposobnost učenja brez pomena, saj si tistega, kar se naučimo, ne bi mogli zapomniti. In če misliš, da se spomini v naših možganih skladiščijo kot podatki v delovnem spominu ali na trdem disku, se motiš, kajti medtem ko računalnik informacije hrani na točno določenih mestih, možgani delčke spomina na isto stvar shranijo na različnih koncih. In ko spomin prikličemo, živčni impulzi iz posameznih delov možganov te delčke spominov sestavijo v smiselno celoto. Toda zakaj nekatere spomine (o)hranimo, druge pa posrka ''črna luknja''?
Spomin najpogosteje ločimo glede na njegovo trajanje. Najpogostejša delitev je delitev na senzornega, kratkoročnega in dolgoročnega, kar nam že da delni odgovor na prej zastavljeno vprašanje. In medtem ko je senzorni spomin neposredna sled dražljajev, ki prihajajo kot po tekočem traku in jih velik del zato zavrne, pa tisti, ki preživijo prvi ”test”, končajo v čakalnici, ki ji pravimo kratkoročni spomin. Ta nosi vse podatke, o katerih ta trenutek razmišljamo in se jih zavedamo, kot procesorju pomaga RAM, pa tej vrsti spomina pomagajo asociacije. Gre za nekakšno postojanko za informacije, ki jih po predelavi in po tem, ko jih več ne potrebuje, pošlje v dolgoročni spomin.
続きを読む： 6 ljudi z resničnimi “super močmi”, ki jih znanost ne zna razložiti
Toda tudi kratkoročni spomin (na primer znanje telefonskih številk na pamet) ni vedno na poti v dolgoročnega. Zakaj je tako, izveste z ogledom poučnega videoposnetka, ki vam poljudno razloži, kako deluje naš spomin in zakaj stvari pozabljamo.
