エストニアの写真家は、遠い土地への旅行中に非常に特別な発見に遭遇しました。広大なシナイ砂漠の真ん中にある、太陽が降り注ぐ丘の中腹に、旧式の映写機と何百もの木製の椅子が静かに置かれています。これは蜃気楼なのか、それとも「世界の終わり」の映画なのか？
Kot je Kaupo Kikkas kasneje raziskal, ne gre za antično najdbo, temveč za neuspeli poskus francoskega poslovneža, ki je videl priložnost postavitve kina na prostem sredi peščenega objema Egipta.
Iz Pariza se je tako vrnil z izvirno starinsko opremo iz nekega kino teatra. Priskrbel je še generator za elektriko in velikansko platno ter vse je bilo nared za premiero. A na kar je impulzivni poslovnež pozabil je, da ima dežela Egipt svoje zahteve, prav tako njeni prebivalci, ki jim “nora ideja drznega Evropejca” ni bila ravno po godu. Tako je na dan premiere “slučajno” šlo vse po zlu, s čimer kino “sredi ničesar” ni nikoli zares zaživel.
Sedaj s puščavskim prahom posut počiva kot ostareli spomenik, čakajoč na novo priložnost, novo dobo.
