かつて愛した人が再び他人になる理由

Kako lahko spet postaneta tujca? Neznanca, kakor, da se nikoli ne bi poznala. Je res tako preprosto spremeniti osebo, ki ste jo ljubili v neznanca? Osebo, ki je poznala vaš vsakdan, vaše napake, vašo ranljivost, goloto?

Ostanejo vam spomini. Vedno bodo obstajali tisti skupni trenutki. Spomini, ki so ostali vtisnjeni na kraje, ki ste jih skupaj obiskali, in stvari, ki ste jih povedali, vse to ostane.

Ali kdaj res pozabite na vse skupne prve trenutke, intimo? Ali vaše obletnice spet postanejo običajni dnevi v letu? Na stvari, ki ste jih naredili, in obljube, ki ste si jih dali? Jih ignorirate, ker preprosto ni druge izbire?

Um vam pravi, da nadaljujete življenje brez njih in sili srce, naj temu sledi. Je res tako enostavno?

Verjamem, da ko nekoga ljubiš, ga ljubiš za vedno, ali pa ga sploh nikoli nisi ljubil.

Seveda ob razhodu nastanejo rane, ki jih pustite drug drugemu, včasih globoke, in se bojite tveganja, da bi spet padli vanje.

Nočem verjeti, da se preprosto izbrišejo skupni trenutki. Pritisnete tipko izbriši in živite naprej, kakor da niste nekoga ljubili, še včeraj, danes pa ne obstaja več.

Vsak je središče svojega vesolja. Če trčite v drugo, vas lahko uniči, spremeni, premakne. Včasih se združite v eno, drugič se razbijete na tisoče koščkov.

Ali bo vaše vesolje še kdaj vključevalo osebo, ki je naredila razpoko v vašem srcu? Nihče ne ve. Ali se bo kdo ujemal z obrisom osebe, ki ste jo ljubili? Ne vem.

Najdete duše, narejene iz istih stvari kot vaše. Najdete partnerje, prijatelje in počutite se, kot da nikoli ne bi mogli biti ločeni. Čakate, da bo drugo vesolje trčilo v vaše, da bi spremenilo tisto, česar sami ne zmorete.

Šele po nevihti se zavete, da se le ta vedno umiri in da zvezde vidite drugače. Nihče ne ve, čigave razbitine vam lahko ustvarijo bolečino in katere se sestavijo v ljubezen.

Vsi začnemo kot tujci, in če je le mogoče, ne postanite tujci.