Čokolado ljudje uživamo že tisočletja, toda v formatu, ki je danes najbolj priljubljen, torej v obliki tablice, šele od leta 1900. Zaradi družbenega pogojevanja se je okoli nje spletlo na tisoče mitov, ki pa imajo toliko škrbin kot piškavi zobje. In ker kuhinja in studijski atelje nista tako zelo vsaksebi- včasih sta ena in ista stvar- je čokolada v sodobnem času postala ne le delovni ampak tudi likovni material.
Na svetu je veliko neužitne umetnosti, a ta, narejena iz čokolade je vsekakor užitna. Če ne z umetniškega pa s kulinaričnega vidika. Poznali so jo že Maji in Azteki 1500 let in več pred našim štetjem, seveda ne kot tablico ali napitek, ampak kot zrna kakavovca. Hermanu de Cortesu se imamo zahvaliti, da jih je 16世紀に prinesel na Staro celino in spočel eno najslajših pregreh, ki jih ponuja življenje. Danes pod pojmom čokolada najdemo celo industrijo okusov, barv in oblik, podobno kot pri sirih ali vinu. A za razliko od teh, je vonju, okusu in izvoru dodala še umetniško komponento.
A še preden je postala voljna za oblikovanje in hvaležen ”material” kuhinjskih umetnikov, je prodrla tudi v evropsko slikarstvo. Leta 1745 ji je francoski slikar Jean-Etienne Liotard posvetil pastel ”Čokoladarica” (”Chocolate Girl”).
続きを読む： あなたがおそらく知らないチョコレートに関する 10 のおいしい事実
In če se glede umetnosti naši okusi razlikujejo, pa mislim, da se lahko vsi strinjamo s trditvijo, da ima čokolada božanski okus.
