Vsako svetovno prvenstvo v nogometu postreže s poslasticami in veličastnimi trenutki, a na drugi strani tudi z incidenti, katerih število si zdi da z leti tako po kvantiteti kot 'kvaliteti' le narašča. Ali pa tudi ne. Nekoč namreč ni bilo toliko kamer, toliko objektivov in je lahko marsikaj ostalo skrito. A ne naslednjih deset potez, zaradi katerih so se njihovi glavni akterji znašli na črni listi nogometašev.
Čeprav je veliko izmed njih res 기괴한, pa ni bojazni, da bi bila na samem vrhu kar naenkrat gneča kot v BTC-ju ob štirih popoldne. Kako visoko kotirajo in ali dosegajo kontroverznost Maradonine ‘božje roke’ (1986) in Zidanove ‘čelne’ (2006) bo pokazal čas, a že danes lahko skorajda trdimo, da se bo vsaj Suarezov ugriz pridružil tej ‘izbrani’ druščini.
Nogometna igrišča rojevajo junake in bedake in ugriznimo v galerijo desetih s tega svetovnega prvenstva, ki je spoznalo, kako kratka je lahko pot od enega do drugega.
En ugriz je bil dovolj, da se je Suarez podpisal pod enega najbolj ‘znamenitih’ trenutkov v zgodovini svetovnih prvenstev. Potem ko je potopil svoje zobe v ramo Giorgia Chiellinija je svoji reprezentanci polomil zobe, saj je bil prav on njeno najmočnejše orožje.
Sokrivec Neymarjeve poškodbe in Zúñigin ‘partner v zločinu’ je španski sodnik Velasco Carballo, saj je dopuščal pregrobo igro in zgolj štiri od skupno 54 prekrškov (rekord prvenstva) kaznoval z rumenim kartonom. Zaradi tega je bile tekma na robu izroditve in je skoraj končala kariero Neymarja.
Brutalen prekršek Zúñige nad Neymarjem je Kolumbijcu na kariero prilepil velikansko črno piko in ga upravičeno uvrstil med največje podleže tega prvenstva. Povrh pa si je v Braziliji prislužil še status sovražnika številka 1.
Nobeno presenečenje ni, da se je na tej črni listi znašel tudi enfant terrible nogometa Mario Balotelli, ki je na tekmi z Urugvajem verjetno spisal svoj labodji spev v italijanski reprezentanci. Njegov polet in ‘obglavljenje’ Alvara Pereire mu je sicer prislužilo le rumeni karton, a ga je selektor po polčasu pustil na klopi, saj bil bil čudež, če bi Italija tekmo končala z 11 možmi.
Verjetno smo že vsi vsaj malo siti Robbnovih baletnih vložkov oz. patetičnih simuliranj. To mu je jasno dala vedeti tudi publika na tekmi proti Kostariki, ki ga je izžvižgala vsakič, ko se je dotaknil žoge. Čeprav je bilo veliko prekrškov nad njim piskanih upravičeno, pa si je s slovesom simulatorja sam nakopal te neupravičene obsodbe in bo moral utrpeti še veliko ‘pravih’ prekrškov, da si bo povrnil zaupanje gledalcev. A samo do naslednjega hlinjenja, ko se bo spet začela Sizifova pot k iskrenosti padca oz. bolečine. Vzorčen primer je bila tekma z Mehiko, kjer je priboril pravično dosojeno 11-metrovko, a hkrati priznal, da je nekaj prekrškov nazaj enega prav v kazenskem prostoru odigral.
Še eden tistih nogometaše, h katerim bi po kakšno lekcijo iz igranja lahko prišli študenti AGRFT-ja, je Pepe, ki je že na svoji prvi tekmi na mundialu z Nemčijo ‘upravičil sloves igralca brez manir. ‘Čelna’ je bila sicer daleč od tiste ikonične od Zidana, a tovrstne poteze, četudi zgolj nakazane, so v nogometu nedopustne in če bi z Müllerjem tedaj zamenjala vlogi, bi Pepe na tleh od ‘bolečin’ verjetno ležal še danes.
Sodnik se za direkten rdeči karton ne odloči tako zlahka, a Songov nerazumen izbruh na tekmi s Hrvaško mu ni pustil izbire. Kamerunec sicer ne slovi kot človek kratkih živcev, a odraščanje ob 17 sestrah in 10 bratih bi morda lahko bilo pravo ozadje za iskanje vzroka za izpad.
Med junakom in antijunakom je zelo tanka črta in Krul je s svojim psihološkim stampedom ‘ustrahovanja’ kostariških igralcev pred izvajanje 11-metrovke hodil po zelo tankem ledu. Seveda je bil na koncu z dvema ubranjenima streloma junak, a mnogi so njegovo potezo označili za nešportno in na tem mestu se je smiselno vprašati ali cilj upravičuje sredstva.
Palacios je očitno pozabil, da se kosi samo trava in ne igralci, saj je grdo spodnesel tla pod nogami Paulu Pogbaju in ga nato še pohodil, potem pa ob rahlem dotiku Francoza sam padel kot pokošen. A sodnik je spregledal njegov teatralni vložek in mu upravičeno pokazal rumeni karton. Od tu naprej je Palacios videl le še rdeče. Dobesedno in v prenesenem pomenu. Sodniku po drugem grobem prekršku v nizu namreč ni preostalo drugega, kot da mu pokaže še drugega rumenega in s tem rdečega ter ga pošlje v slačilnico.
Kljub zmagi bo Giovani dos Santos še dolgo sanjal tega linijskega sodnika, ki ga je oropal ne enega, ampak kar dveh regularnih zadetkov! Clavijo je moral kmalu po tekmi spakirati kovčke, a kaj, ko bo dos Santosova statistika kljub temu za vedno ostala prazna.
더 읽어보세요: 브라질 월드컵 최고의 밈
