인생은 때때로 우리에게 탈출구가 보이지 않는 지점에 이르게 합니다. 우리는 올바른 길을 선택하기 위해 어디로 가야 할지, 어떤 길을 선택해야 할지 모릅니다. 어떤 사람들은 그러한 상황에서 깨어나 삶의 변화를 겪는 반면, 다른 사람들은 더 깊이 빠져들기만 합니다.
Bil je eden tistih dni, ko sem se zbudila in spet prestavila dremež. In to večkrat! Ne vem kolikokrat, ampak bilo je tolikokrat, da sem spet skoraj zamudila v službo. Bila je jesen, spomnim se, kako sem se usedla na rob postelje in skozi okno opazovala, kako drevesom odpada listje. Predstavljala sem si, kako drevo joče. Bila sem žalostna in potrta. Bila sem nenaspana in čeprav ni bilo nič kaj narobe, sem čutila žalost.
Naredila sem globok vdih in izdih ter se počasi spravila do kuhinje, kjer sem si kot ponavadi naredila močno kavo. Pripravila sem si tudi zajtrk in si mislila: “Zakaj že mesece in mesece jem isti zajtrk, kaj je z mano narobe?” A sem bila preveč lena, da bi si pripravil kaj drugega, zato sem ostajala na smutiju. Skupaj zmiksaš nekaj sestavin in voila, zajtrk je gotov. Vem, da nekateri niti ne zajtrkujejo, zato sem bila ob misli na to celo ponosna na sebe. A nekako preveč rada jem, da bi izpustila zajtrk. Prav tako pa sem v življenju spoznala, da imam premalo energije, če ne pojem zajtrka in brez njega sploh ne morem normalno funkcionirati.
사진 : Kaboompics / PexelsV službi sem bila brez pravi motivacije in delovne vneme. Imela sem občutek, da se stranke želijo le kregati in zlivajo negativo vame. Že tako se nisem počutila najbolje in potem še to. Sama sebe sem zalotila, kako zavijem z očmi, ko stranka oddide, čeprav sem sekundo pred tem naredila lažni nasmeh pod masko, tako da sem dvignila ličnice in zmanjšala oči. Joj, kako sem sama sebi šla na živce. Pogosto, ko sem bila sama, sem gledala v prazno in razmišljala. Včasih sem razmišljala o toliko stvari hkrati, da sem si na barvne listke pisala svoje misli, saj nisem bila skoncentrirana in sem hitro pozabila, kaj sem sploh razmišljala. Poleg vsega, kar se mi je pletlo po glavi je bilo nenehno vprašanje: “Kaj počneš? Zakaj si nenehno slabe volje in zakaj se ne premakneš v svojem življenju?”
사진: Liza Summer / PexelsTisti trenutek sem si rekla, da je dovolj. Pomislila sem, kje lahko začnem popravljati stvari – takoj zdaj.
Slabo sem se počutila v svoji koži, saj me je kronična bolečina v trapezih spremljala že več kot deset let. Vsak gib, ko sem ga naredila, me je zabolelo in živeti s tem leta in leta ni lahko. Ko vas nekaj boli, ste še bolj razdražljivi, ne smehljate se več kot bi se lahko, ne pojete več pod tušem, ne slišite čivkanja ptic, ko ste zunaj in prijateljeve šale so kar na enkrat nezanimive.
Le kaj lahko naredim, da to odpravim? Številni pregledi pri zdravnikih niso dali pravega odgovora. Nekako sem čutila, kaj bi morala storiti, a sem se izogibala temu, čeprav še sama ne vem zakaj. Zavedala sem se, da bom morala najeti trenerja in terapevta, ker je to nekako še edina možnost, ki je ostala odprta in bi mi lahko koristila. Imela sem dober občutek, a me je bilo strah. Odločitve potihoma in dolgo premlevam v sebi, preden se odločim narediti korak naprej, čeprav po drugi strani pogosto reagiram zelo impulzivno.
Priznala sem si, da si mečem pesek v oči, ko trdim, da mojih bolečin ni mogoče odpraviti. Vzela sem telefon in točno sem vedela, na koga se moram obrniti, saj sem to začutila že nekaj časa nazaj. Ko sem poklicala trenerja, sem se tresla kot bi stala na -10 stopinjah. Oblil me je pot in srce mi je zelo hitro bilo. Če bi ta oseba ta trenutek bila zraven mene, bi verjetno slišala, kako močno mi bije srce.
Prišla sem k bistvu in povedala, da si želim pomoči, da imam težavo in da sama ne najdem rešitve za to. Trener se mi je nasmehnil in rekel, da ni težave, ki je ne bi mogli rešiti s pravilnim gibanjem, a se bom morala potruditi, saj je odprava disfunkcij mogoča le, če se tudi sama trudim za to. V trenutku me je prešinilo: “Naštej stvari, za katere se trudiš v življenju?”…. Bila sem žalostna, saj sem se zavedala, da se presegam le v službi, saj imam tam odgovornost, brez katere sem lahko ob zaposlitev.
Kje je tukaj trud za mentalno in fizično zdravje? Urejeno in zdravo 영양물 섭취? Lep odnos do sebe in ljudi okoli mene?
Ko sem kasneje v fitnesu hodila po tekalni stezi sem si priznala, da imam kar nekaj slabih navad, ki jih bo treba spremeniti, če se bom želela premakniti v življenju saj se zavedam, da sem obstala nekje daleč, kot jadrnica sredi morja brez vetra. Spoznala sem, katere slabe navade so me ovirale pri sreči. Veliko sem gledala televizijo. Pozitivni ljudje okoli mene so mi šli na živce. Vsako jutro sem si sedemkrat prestavila dremež na budilki. Počutila sem se grozno, velikokrat pa sem za svoje slabo počutje krivila druge. Družila sem se z ljudmi, ki so se pritoževali nad življenjem tako kot jaz.
Ugotovitve, do katerih sem prišla s svojim priznanjem, so me v trenutku popeljali v drugo dimenzijo. Za začetek, bi lahko vstajala prej in takoj, ko mi zazvoni budilka. Zavedala sem se, da če želim spremeniti svet okoli sebe, moram spremeniti svet v sebi. Vse se začne v meni. Nikoli nisem pomislila, da s svojim negativnim razmišljanjem nase pritegnem še več negative. A temu je zdaj konec!
V trenutku odločitve sem spoznala, da se bo moje življenje začelo obračati v drugačno smer. Čaka me nova pot, ki bo pozitivna, sončna, nasmejana in obarvana z vsemi oblikami ljubezni.
