Sodeluješ z Rdečimi noski - klovni zdravniki, po poklicu si učitelj, vodiš Gledališče Unikat ... Ali se sploh kdaj giblješ v svetu odraslih?
Sodeluješ z Rdečimi noski – klovni zdravniki, po poklicu si učitelj, vodiš Gledališče Unikat … Ali se sploh kdaj giblješ v svetu odraslih?
Verjetno res nisem nikoli popolnoma odrasel ali mogoče ravno obratno: tako zelo sem odrasel, da se brez slabe vesti prepuščam otroškim veseljem in se lahko iskreno in popolno navdušujem nad novimi stvarmi. Kot eden od Rdečih noskov, klovnov zdravnikov, redno hodim na otroške oddelke slovenskih bolnišnic, kot ustvarjalec v Gledališču Unikat sem neprestano med otroci, kot učitelj gledališke improvizacije na Dramsko gledališki gimnaziji v Novi Gorici sem med najstniki, kot del kolektiva Narobov ustvarjam v glavnem za odraslo občinstvo, a upam, da z otroško neposrednostjo.
Pred nekaj meseci si postal oče, se ti je svet zavrtel drugače?
Odkar moj življenjski ritem pretežno določa šestmesečna Živa, je res vse drugače. Je silno naporno, ampak tudi zelo čudovito doživetje, ko z njo skupaj na novo spoznavam svet. Preko nje se odpira čisto nov pogled na stvari. Na zvoke, barve, gibanje, očesni stik … Take preproste stvari so res pravo doživetje, če se jim iskreno posvetiš. Tudi kot odrasel. Živa zelo vpliva na razmišljanja o mojem umetniškem ustvarjanju tako za otroke, kot za odrasle.
So otroci zahtevnejša publika od odraslih?
Seveda. Iskreni so. Ne čakajo vljudno do konca, ampak takoj pokažejo, če jih predstava ni “potegnila”. Tako v gledališču kot v bolnišnici v hipu začutiš, če jih dogajanje ne zanima več. Pritegneš jih samo, če si iskren in če je tema, s katero se ukvarjaš, del njihovega sveta. Vendar je velik užitek ustvarjati za otroke, ker ti vračajo energijo. Odraslo občinstvo je bolj zadržano in kot ustvarjalec mnogo težje prideš do čustveno močnejšega odziva.
Kakšni tipi oseb najbolj razveseljujejo otroke?
Tisti, v katerih najdejo sebe. Osebe, ki razrešujejo težave, kakršne imajo tudi sami v življenju. Življenje otroka ni idilično, kakor se velikokrat predstavlja, ampak neprestano vključuje velikanske težave. Tako velikanske so, da nekaterih še v odraslosti ne razrešimo. Tako se aprimer pri predstavi “Pravljična ura babice Pra, ki sploh ne pričakuje tigra…” otroci, posebej tisti med 4. in 8. letom, poistovetijo s tigrom, ki je poln energije, raziskuje in nehote “nagaja” babici. Ta namreč poskuša ustvariti red, uveljaviti pravila in umiriti dogajanje. Z njo se bolj poistovetijo starši.
Kako se po tvojem mnenju razlikuje otroštvo današnjih otrok od tvojega ali tvojih staršev?
Ne vem, če se razlikuje toliko, kot se zdi na prvi pogled. Res je več medijev in možnosti sprejemanja informacij, a človeški stik je tako danes, kot je bil takrat, daleč najpomembnejša stvar. Zaradi te živosti je tudi gledališče danes prav tako priljubljeno, kot je bilo takrat in ga kljub televiziji, DVD-jem in svetovnemu spletu veliko obiskujemo.
Kako si predstavljaš popolni dan za otroka?
To je vsekakor zelo odvisno od starosti otroka. Noben otrokov dan pa ne mine brez raziskovanja sveta okoli sebe in raziskovanja samega sebe. In če je to raziskovanje uspešno, če po trudu pripelje do dobrih občutkov, potem je to popolna stvar. Ne zgolj učenje stvari, ampak celovito doživljanje. V Živalskem vrtu je bilo meni kot otroku največje doživetje, da sem premagal strah in pobožal kozo. Ne le, da sem samo videl slona.
Kako oblikuješ svoj prosti čas?
Zadnje mesece je prosti čas igranje in raziskovanje sveta z mojo hčerkico. In dopoldanski sprehodi v Tivoli ali na grad. A si z ženo tudi že privoščiva ogled kakšne krajše gledališke ali plesne predstave v KUD-u France Prešeren, Stari Elektrarni ali le pijačo v dvoje kje v Stari Ljubljani. Živo za par ur prepustiva babici ali dedku. Tista urica ali dve, ko sva skupaj, se nama trenutno zdi bolj čarobna stvar, kot so bili zmenki pred desetimi leti …
