왜 학교는 애초에 학습 방법에 더 중점을 두어야 합니까?

Zakaj bi šole morale dati večji poudarek na tem, kako se sploh učiti? Če dobro premislimo, je odgovor precej preprost. Otroci in mladostniki (pa tudi seveda odrasli), ki se ne znajo učiti, so kot mizar brez ustreznega orodja za izdelavo mize. V njih lahko leži morje neizkoriščenega potenciala, ki ne bo nikoli realiziran, če ga ne bodo znali katalizirati, dopolniti, izraziti. Slovenske šole se že zavedajo velikega pomena tega, da otroke opremijo s tem, kako se sploh učiti. Eden izmed poskusov, da bi se otroci naučili tudi strategij, ki bi jim pomagale, da bi jim bilo učenje lažje ter da bi ob pomnjenju in razumevanju novih informacij porabljali zgubljali manj časa, je recimo projekt Učenje učenja, kjer otroke učijo osnovnih tehnik za lažje in bolj učinkovito učenje. V spodnjem seznamu vam razkrivamo nekaj trikov, ki lahko vam oziroma vašemu otroku pomagajo pri boljšem učenju.

To so tehnike, ki lahko pomagajo pri boljšemu učenju.

Učiti se je potrebno z vmesnimi premori.

Kognitivni psihologi imajo trdne in jasne dokaze, da je učenje najbolj učinkovito, če je razporejeno čez daljše časovno obdobje, vmes pa so pavze, ki so vedno daljše. Kaj to pomeni v praksi? Največ si boste zapomnili, če se na primer učite dve uri, potem naredite eno urno pavzo. Nato ponovite snov in se zopet učite dve uri. Potem naredite dvourno pavzo po kateri zopet ponovite snov. Naslednji premor je še daljši, nato pa zopet sledi ponovitev.

Razlaga naučenega prijatelju.

Pedagogiki in pedagoški psihologi so ugotovili, da se pri učenju zelo obnesejo manjše skupine, v katere so vključeni učenci, ki različno dobro razumejo in obvladajo snov. Torej, da pouk občasno poteka v skupinah po največ štiri učence, v kateri en obvlada snov, dva jo razumeta relativno dobro, eden pa ima težave. Takšno delo se obrestuje vsem štirim učencem! Zakaj? Izkazalo se je, da tudi boljši učenci poglobijo svoje razumevanje snovi, ko morajo tisto, kar se naučijo, razložiti učencem, ki jim gre slabše. Takrat namreč velikokrat šele ugotovimo, kje ima naše znanje sploh luknje in če znamo na razumljiv način ubesediti tisto, kar vemo. Tehnika razlage drugemu o neki snovi je tako odlično orodje za bolj uspešno učenje.

Izdelaj miselni vzorec.

Veliko otrok miselnih vzorcev ne mara, učitelji pa jih kar naprej prodajajo kot odlično orodje za učenje in pomnjenje. In slednje je res, vendar le ob določenem pogoju: miselni vzorec ne definira le tipična oblika z osrednjo informacijo na sredini in razvejanimi podpoglavji okoli naslova, temveč predvsem, kako se ga izdeluje in kakšne informacije vsebuje. Miselni vzorec je smiselno gradivo za učenje takrat, ko vsak učenec naredi svojega. Vsebovati mora le bistvene ključne besede, kar pomeni, da mora učenec najprej prebrati vso snov, izluščiti bistvo, si zamisliti razporeditev snovi v miselnem vzorcu, šele nato pa se lahko loti izdelovanja miselenega vzorca. Kot zanimivost dodajamo še, da je eden izmed razlogov, zakaj naj bi bil miselni vzorec učinkovit tudi to, da naj bi se tudi informacije v možganih zaposovale v mrežo, ki je analogna izgledu miselnega vzorca.

Ugotovi, kateri stil učenja ti najbolj odgovarja.

Glede na to, kako najlažje predelujemo informacije, se lahko ljudje razdelimo na tri različne tipe: avditivni, vizualni in kinestetični tip. Avditivni tipi se najlažje in najhitreje učijo, če informacije slišijo. Vizualni tipi najhitreje absorbirajo znanje, ko vidijo (še posebej jim pomagajo različni grafi in slike). Kinestetični tipi pa za optimalno učenje potrebujejo stvar preizkusiti, jo izdelati, se udeležiti v neki dejavnosti, ki se ukvarja s snovjo, ki jo morajo obvaladati. Delitev na te tri tipe ne pomeni, da pripadamo zgolj enemu, temveč, da imamo po navadi enega izmed tipov bolj izraženega. Če smo avditorni tip, ne pomeni, da si zapolnimo zgolj tiste informacije, ki jih slišimo, temveč da si te informacije najlažje zapomnimo. Kaj torej storiti, da se bomo lažje učili? Po eni strani, se je dobro zavedati, kater tip je pri nas najbolj izražen. Kjer je možno, si snov prilagodimo temu tipu učenja.

• Avditorni tip to pomeni, da si lahko na primere snov posname, nato pa jo posluša.
• Vizualni tip naj v učenje vključi čim več grafov in izdelave mislenih vzorcev.
• Kinestetični tip pa naj poskuša snov uporabiti v neki realni situaciji.

Po drugi strani pa je pomembno, da ojačamo tista dva načina učenja, ki imamo manj izražena. To je pomembno predvsem zato, ker velikokrat ne moremo prilagoditi snovi na ustrezen način – v šoli so na primer pogostejše vizualne in slušne informacije, kot kinestetične.