Zdi se, da moje misli že preplavlja “plažni” program, kot to poimenuje eden izmed akterjev v reklami za igro na srečo, in zdi se, da je moja življenjska baterija že globoko v rdeči coni, ki “kašlja” tiste, še čisto malo uporabne, atome energije. Le-ta pa bo morala zdržati do 13. julija, ko bodo padle še zadnje poker karte in bo Maracana v Riu de Janeiru končno servirala zmagovalca velikega finala v nogometu, med drugim pa bo Slovenija postregla z rezultati državnozborskih volitev.
#186 City Magazine / Gremo na počitnice por revista da cidade
In če potegnem vzporednici med enim in drugim dogodkom, bodo v ospredju vsekakor barve in igra moči, šampanjec in zmagoslavje, lágrimas in lizanje ran po porazu. A pot do sredine julija bo še dolga in medtem ko se bodo na drugi strani oceana podili za žogo, bodo pri nas poslanski kandidati in njihovi privrženci “pometali” s konkurenti. Nič kaj zavidljivo. Včasih se med guncanjem na stolu ujamem, da si predstavljam, kako bi izgledalo, če bi bilo tistih sedem številk na mojem listku za srečo enakih tistim številkam, ki bi padle iz bobna. Z eno besedo, vse bi postalo poenostavljeno, moj prosti čas pa bi naenkrat moral prenesti vse. Kup papirjev, rokovnik in računalnik bi romali v smeti, jaz pa bi že sedela na letalu, ki bi me popeljalo na potovanje, ki se nikoli ne konča. In ker jaz ne bi bila jaz, če ne bi vsaj malo dramatizirala, bi z nekaj teatralnosti moje novo življenje izgledalo približno nekako tako, kot izgleda kaos v omari polnih cunj, pozabljenih čevljev, škatel in ko pomanjkanje prostora v stanovanju izgubi del običajnega pomena organizacije. Sicer bi bil spisek želja, kaj še doživeti, bistveno predolg, vsekakor pa bi vsaka druga zapisana beseda pomenila potovanje v neznano. Pa smo spet tam, ko bi se morala na pot odpraviti z letalom in vsakič igrati vlogo odhajajočega srečnega posameznika, ki je tako nedolžen in zadovoljen kot otroci, ki hodijo v vrtec. Vedno znova bi se poslovila od svojih najljubših kot še nikoli do takrat, vedno znova bi zapuščala dom in vedno znova bi bila premalo ali preveč oblečena, neprimerno obuta in zaradi pretirane evforije v pričakovanju naslednjega dne neprespana in nepredstavljivo utrujena. Ampak na koncu to sploh ne bi bilo več tako pomembno, ker bi me nova destinacija, plaža in nova avantura mirno čakale, ko bi se po nekaj urah postankov, kontrole potnih listov in prtljage, prave počitnice končno začele. In, kako že pravijo “kotaleči se kamni”, The Rolling Stones: “I Can’t Get No Satisfaction”?
