Ana de Papirje

Če se z Ano Bezjak gremo igrico kamen-škarje-papir, bo izbrala Papir. Družinski ansambel za prosperiranje poezije in glasbe Papir vedno glasneje opozarja nase, in del tega je tudi Ana, saj je za pripovedovanje glasbenih zgodb posodila svoj glas. Skoraj tridesetletna Mariborčanka je svojo ljubezen do glasbe prelevila v svoj poklic. A ne samo kot pevka. Je tudi učiteljica klavirja in solo petja, po izobrazbi glasbeni pedagog.

Kaj loči Papir od preostalih skupin?

Dve pevki. Nekatere to moti, a sem mnenja, da imava toliko različnih zgodb, ki jih pripovedujeva, in sva si stilsko tako različni, da nas ravno to naredi posebne in drugačne od preostalih. Dobimo neko novo dimenzijo. Vsi člani se zelo dolgo poznamo in zdaj skupaj tudi ustvarjamo glasbo. Besedila naših pesmi so ena izmed boljših, ki trenutno nastajajo. Rok Vilčnik zna s svojimi besedili na preprost, a direkten način učinkovito zajeti neko občutje, stanje, s katerim se lahko sleherni poslušalec identificira. Z glasbo njegova poezija zelo dobro deluje.

Ti je kateri glasbeni žanr še posebej všeč in zakaj?

Vse, kar je povezano z jazzom in improvizacijo, mi je zelo blizu. Znotraj tega se lahko kar najbolje izrazim. Zelo rada pa posegam tudi po vplivih bogate afriške glasbene kulture, brazilske tradicije in strasti, ki jo premore argentinska glasba. Iz vsake se lahko nekaj naučim in uporabim pri svojem delu.

Pevka je na koncertih fokus vseh gledalcev. Kako ti uspe zadržati pozornost vseh navzočih?

Pri tangu, katerega izvajam s kvintetom Piazzolleky, je tako, da si to funkcijo razdelita pevka in violina. Največji užitek je takrat, ko pesem obvladaš in lahko zgodbo pripoveduješ občinstvu. Velik dejavnik pri tem je tudi jezik, v katerem poješ. Pesem si lahko prevedeš iz tujega jezika in jo tudi korektno odpoješ, a pesem najbolje začutiš šele, ko prepevaš v materinem jeziku oziroma jeziku, ki ga govoriš zelo dobro. Rok je pri Papirju opravil veliko delo, saj so besedila zelo dobra. Moji trenutno najljubši pesmi sta Objem in Čudež. 

Si svoje igralske sposobnosti uporabila tudi na koncertih?

Meni je bilo zelo težko narediti ta preskok. Nastopanje v teatru mi ni bilo težko. Imela sem vlogo, na katero sem se pripravila ter vsa svoja znanja povezala in prikazala na odru. Pozneje, s skupino, pa vsega tega nisem znala povezati. Nisem vedela, kako komunicirati s skupino, z občinstvom. Sem človek, ki ne mara pretiravanja na odru. Moti me, ko vidim, da se nekdo na odru navidezno vživi in ga je v vsakem smislu preveč, iz njegove notranjosti pa ne prihaja tako močan izraz. Na začetku sem imela težave s tremo. To me je tudi potrlo, a strah pred napakami vedno bolj odpravljam in imam tovrstnih težav vedno manj.

Kateri od koncertov ti je ostal še posebej v spominu in zakaj?

Sem zelo kritičen človek in ob tem vprašanju najprej pomislim na negativne izkušnje. Zgodilo se mi je že, da sem na koncertu doživela popoln razpad sistema. Nisem slišala ne tonalitete, nisem se spomnila besedila. To se mi do takrat ni zgodilo še nikoli. Nisem vedela, kje je spremljava. Fantje so čakali, da vstopim, jaz pa sem doživela popolno temo. Mislila sem, da se to preprosto ne more zgoditi, saj je pred vsakim koncertom vloženo zelo veliko truda in vaj. Po koncertu so me pomirili, da se to zgodi vsakemu.

Si tudi učiteljica petja v English Student Theater na II. Gimnaziji v Mariboru. Kaj je prvo, kar naučiš svoje učence?

Kako se morajo na odru držati, dihanja, nastavka glasu … Predvsem najstnikom je samozavest, potrebna za nastopanje na odru, po navadi tuja. Prav tega jih poskušam naučiti poleg vseh drugih zakonitosti odrskega nastopanja. 

Kje te ujamemo v Mariboru?

Trenutno je moj najljubši prostor Vodni stolp na Lentu, kjer imajo odlično kavo in poleti čudovit vrt, kjer sonce najdlje sije. Ujamete me lahko tudi med sprehodom na Piramido …

In kje ti lahko prisluhnemo?

S kvintetom Piazzolleky bomo nastopili 8. marca v Muzikafeju na Ptuju. V Mariboru bomo s Papirjem natopili 20. marca v Unionski dvorani . V Ljubljani pa 23. marca v Festivalni dvorani.