Pequim - o espelho do gigante que desperta

V zadnjih dveh desetletjih je Peking postal urbani laboratorij države v tranziciji, ki oscilira med prostim trgom in partijskim monopolizmom, med planskim gospodarstvom, korupcijo in globalizacijo. Čeprav je v želji po čimprejšnji modernizaciji v “severni prestolnici”, kot bi lahko prevedli ime kitajskega glavnega mesta, v mestu izginilo ogromno materialnih ostankov iz različnih obdobij veličastne kitajske zgodovine, se je kitajsko politično vodstvo začelo zavedati pomena zgodovine in tradicije, ki ju danes umešča ob bok najmodernejšim dosežkom arhitekture.

 Tako kot kitajska želja, da bi postala svetovna velesila, oziroma želja, da bi utrdila svoj že pridobljeni status svetovne velesile, se kaže tudi v obsesiji s številkami. Leta 2008 je bil Peking gostitelj največjih olimpijskih iger doslej, lani je kitajska finančna metropola Šanghaj organizirala največjo svetovno razstavo, letos pa so v Pekingu znova odprli Museu Nacional, ki se po treh letih prenove spet lahko pohvali z naslovom največjega muzeja na svetu. Vodstvo muzeja, ki obsega kar 200.000 kvadratnih metrov in predstavlja več kot milijon kulturnih in zgodovinskih predmetov, pričakuje več kot deset milijonov obiskovalcev letno. Ko je konec osemdesetih komunistična partija Ljudske republike Kitajske ubrala novo pot, se je začela spreminjati tudi podoba prestolnice. Tako kot tujim vlagateljem so se vrata odprla tudi tujim in na zahodu šolanim kitajskim arhitektom, ki so v podobo sivega Pekinga, ki se je šibil pod težo kolosalne gradnje in nepreglednega števila nedokončanih ali slabo zgrajenih stanovanjskih kompleksov, vnesli dinamiko in optimizem. Ena od najbolj emblematičnih stavb novega obdobja, ki se nahaja na zahodni strani glavnega trga Tiananmen, je pekinška opera. Ko je leta 1998 francoski  arhitekt Paul Andreu zmagal na natečaju, so skeptiki njegov projekt elipsaste kupole iz stekla in titana poimenovali Račje jajce, najbolj zagrizeni nasprotniki ultramoderne arhitekture v samem centru mesta pa so projekt poimenovali kar Gora iztrebkov. Danes je kulturni center, ki zajema opero, glasbeno dvorano in gledališče, ponos mesta in dokaz, da je obdobje dolgočasja in sivine v kitajski arhitekturi končano. Najboljši dokaz je seveda olimpijski stadion in ostala infrastruktura, ki je bila zgrajena za veliki dogodek leta 2008.  Projekt je bil leta 2003 zaupan švicarskim arhitektom podjetja Herzog & de Meuron, ki so k sodelovanju povabili enega vodilnih kitajskih umetnikov Ai Weiweija. Snovalce stadiona je navdihnila kitajska keramika, njihov arhitekturni dosežek pa je zaradi svoje nenavadne podobe dobil nadimek Ptičje gnezdo. Med prireditvenimi centri olimpijskih iger ne smemo pozabiti na Vodno kocko, kakor ljubkovalno imenujejo vodni center. Polovico kompleksa petih bazenov, ki so si ga zamislili avstralski arhitekti družbe PTW Architects, so po olimpijskih igrah spremenili v ogromen vodni park.

Drzni načrti za prihodnost
Biti največji je več kot očiten trend sodobne Kitajske in tudi razvoj turizma se nadeja velikanskih uspehov. Čeprav sta Šanghaj in Hongkong velika tekmeca v številu turistov, je Peking še vedno najbolj obiskana kitajska destinacija. Lani so v mestu našteli 140 milijonov turistov, od tega jih je bilo približno pet milijonov tujcev. A ambicije so še večje, načrtovalci turističnega razvoja se namreč nadejajo, da se bo številka tujih gostov podvojila do konca desetletja. Tudi pekinško letališče se je povzpelo med prvake, postalo je namreč drugo najfrekventnejše letališče na svetu, po številu potnikov ga prekaša le še ameriška Atlanta.

Odkrivanje hutongov
Vsak obiskovalec Pekinga mora nujno spoznati lepote in skrivnosti Prepovedanega mesta, ki je poleg velikega Kitajskega zidu najbolj znana turistična točka. Eden od načinov spoznavanja zgodovine mesta pa je tudi sprehod po hutongih, starih mestnih četrteh, ki žal izginjajo v želji po čim hitrejši modernizaciji mesta. Le nekaj od njih jih je ohranilo tipičen obraz, ohranili pa so se zaradi podjetnih načrtov mestnih oblasti, ki so hišice s prijetnimi notranjimi dvorišči spremenili v kavarne, butike in umetniške ateljeje. Lep primer prenovljene stare mestne četrti je hutong v bližini templa Pudu.

Urbano življenje
Čeprav je Kitajska še vedno komunistična država, se prav tako kot njena oblast spreminja tudi življenjski slog v mestu. V večini restavracij nas bodo še vedno stregli mrkogledi natakarji, na voljo pa nam bo izbor hrane, zbran v tako imenovanih turističnih menujih, a optimizem preveva tudi gastronomijo in snovalce novih ambientov. Eden najboljših primerov je Qu Nar, restavracija, katere lastnik in eden od notranjih opremljevalcev je prej omenjeni Ai Weiwei. Njegova restavracija je primer uresničene ideje umetnika, ki se je prelevil v lastnika restavracije, v njej pa je z ostalimi umetniki uredil okolje, v katerem predstavlja umetniška dela, ki jih spremljajo kulinarični užitki. Še eden umetnik, ki se je vrgel v gostinske vode, je tajvanski igralec Gao Mingjun, njegova restavracija  A21 pa je zbirališče slavnih in bogatih, ki se radi pokažejo v minimalističnem ambientu z nekaj barvnimi detajli. Ko je nekdanji violončelist Bai Feng odprl restavracijo in bar leta 2000, ni imel imena, zato ju je poimenoval kar No Name Bar. Fengova nenavadnost in kreativnost sta izražena tudi v notranjosti restavracije, ki je mešanica mehiških in mediteranskih vplivov z dodatkom teksaške energije. Tudi jedilnik je zanimiv, saj ponuja subtropske okuse manjšinskih kuhinj province Junan.

Narejeno na Kitajskem
Še nedavno so kitajski izdelki veljali za ničvreden kič, ki se je prodajal po stojnicah širom sveta. Čeprav lahko izdelke, narejene na Kitajskem, kupimo v prav vsakem kotičku zemeljske oble, se je Kitajska začela zavedati svoje bogate tradicije in zgodovine, kar je vidno tudi v vse bolj kakovostni ponudbi tipičnih kitajskih izdelkov. Eden najboljših primerov je prodajalna keramike Spin. Umetnike, ki ustvarjajo legendarna porcelan in keramiko, navdihuje narava, ki umetnike in obrtnike navdihuje že tisočletja. Mednarodno uveljavljena pa je tudi trgovska znamka Shanghai Tang, ki ima svoje trgovine že v New Yorku, Parizu in Londonu, a veliko njihovih izdelkov je mogoče najti le v prodajalnah na Kitajskem. Pekinška prodajalna uporabnih predmetov te znamke se nahaja v hotelu Grand Hyatt. Vse več podobnih prodajaln dokazuje, da Kitajska ne postaja le ekonomski gigant, ampak tudi velesila, ki je znova osmislila svoj pretanjeni čut za estetiko.