As pessoas entram em nossas vidas, muitas vezes de repente, e saem dela de repente. Alguns de nós lamentamos muito porque pensamos que não haveria um dia em que não sairíamos juntos. No entanto, este não é o fim do mundo. Eles não fazem mais parte da sua vida e você deve encarar isso como uma coisa boa. Se valesse a pena, duraria. À medida que envelhecemos, deixamos cada vez menos pessoas entrarem em nossas vidas. Por que isso está perfeitamente bem?
Starejši kot smo, manj smo pripravljeni trpeti določene stvari. Ko smo mladi, imamo pogosto željo, da bi bili prijatelji z vsemi. Preveč nas skrbi, kaj si drugi mislijo o nas. Morda smo naredili nekaj, kar si v tej starosti verjetno ne bi upali, samo da bi nas sprejeli. Vendar je to pripeljalo do sklepanja slabih prijateljstev. Nismo razumeli opozorilnih znakov ali pa jih nismo bili vajeni prepoznati, zato nismo videli, da nas drugi “teptajo”. Ko postajamo zrelejši, smo vedno manj pripravljeni trpeti določene stvari. Nimamo več časa za nezrele neumnosti, čeprav to pomeni, da ne bomo več videli ljudi, s katerimi smo včasih preživeli veliko časa. Čas raje preživimo sami kot z nekom, zaradi katerega se počutimo osamljene.
Starejši kot smo, manj nam je mar za nova prijateljstva. Prišli smo do točke, ko nova prijateljstva niso več na vašem prednostnem seznamu. Niti blizu. Do zdaj je že postalo jasno, kdo so ljudje, ki so vedno z nami. Vendar to ne pomeni, da nismo prijazna oseba. Pogovarjamo se z ljudmi, se družimo z njimi, z njimi opravljamo različne zabavne dejavnosti, vendar jih ne spustimo k sebi. Ne zaupamo jim svojih skrivnosti. Ne dovolimo jim, da vidijo, kdaj smo ranljivi. Že zdavnaj smo prešli točko, ko bi potrebovali novega najboljšega prijatelja. Tudi če nismo v dobrih odnosih s prijateljem, za katerega smo mislili, da je najboljši za nas, nam preprosto ni več mar. Ne, nismo pesimistični ali depresivni. Za to preprosto nimamo časa, ker smo se tako odločili. In to je povsem v redu.
Starejši kot smo, manj zaupamo ljudem. Presenečeni smo bili, ko smo videli, kako enostavno nas ljudje zapustijo. Ljudje, za katere smo mislili, da so dobri in da bodo vedno tam. Pot do tja, da smo odprli oči, je bila kruta. Zato smo se okrepili. Zato imamo tako debelo kožo, da nam ni več mar, kaj si drugi mislijo o nas. Najboljši ljudje so še vedno z nami in spoštujemo njihovo mnenje, in oni naše. Pomembni so. Vsi ostali … Ah, na srečo so odšli.
Starejši kot smo, manj smo pripravljeni postavljati druge predse. Ko nehamo skrbeti za druge ljudi in začnemo imeti radi sebe, se stvari začnejo spreminjati na bolje. Nehamo delati stvari, ki bi ugajale drugim, in delamo stvari, ki ugajajo nam. Številna prijateljstva so se “pretrgala” zaradi tega preprostega dejstva. Ko enkrat nehamo dovoliti drugim, da z nami ravnajo slabo (na primer: da so tam samo takrat, ko jim ustreza), potem dobra večina ugotovi, da od nas ni več koristi. Začenjamo se izboljševati. Od znotraj. Na vse mogoče načine. Postanemo oseba, ki resnično ve, kaj hoče. In to zagotovo niso ljudje, ki nas bodo na vsakem koraku zadrževali in izkoristili na vse možne načine.
