"On je hiperseksualen!, Ona je nimfomanka!", so le nekateri izrazi, ki jih slišimo, ko želimo nekoga označiti za odvisnega od spolnosti.
“Ko govorimo o hiperseksualnosti, si ta izraz najpogosteje razlagamo s stališči, ki jih obarvajo kulturne in družbene norme. Obstajajo tudi predstave o nimfomaniji pri ženskah in satiriazi pri moških, ki je zaradi kompulzivnega spolnega odnosa celo veljala za duševno motnjo. To so zastareli pogledi, ki delijo hiperseksualnost na moške in ženske, česar današnja znanost ne počne. V diagnostiki obstaja hiperseksualna motnja, ki ni vključena v Diagnostični in statistični priročnik o duševnih motnjah, DSM-5. Zato ni registrirana kot diagnoza bolezni. ” razlaga spolna terapevtka Gladoić Håkansson
Hiperseksualnost kot znak drugih motenj
“Spolnost je odvisna od bioloških, psiholoških in fizioloških dejavnikov, nanjo pa vplivajo družbeni in kulturni dejavniki. Tako je dojemanje zelo odvisno od okolja, v katerem živimo. Kadar lahko rečemo, da obstaja problem hiperseksualnosti, so to ljudje, ki imajo stalno potrebo po spolnosti in se ob tem počutijo slabo.
Pogosto imajo tudi druge motnje in obsesivno kompulzivno vedenje, tesnobo, depresijo. Včasih ljudje to počnejo zaradi drugih težav, s katerimi se spopadajo, saj se po masturbaciji ali spolnem odnosu vsaj za trenutek počutijo bolje, olajšano, bolj sproščeno. Če se človek po teh spolnih dejanjih dobro počuti, ne govorimo o hiperseksualnosti,” pojasnjuje doktor Håkansson.
Spolna želja, ne odvisnost
Literatura nikoli ne govori o spolni odvisnosti kot o resni odvisnosti, kot sta odvisnost od alkohola ali drog.
“To, kar ljudje pogosto imenujejo zasvojenost s spolnostjo, je pogosto umeščeno v kategorije spolov, saj morajo biti v mnogih kulturah vzdržne, zveste ženske. Moški pa so zapeljivci. Takšne misli izhajajo iz družbenih stereotipov, zato se pogosto ženske, ki imajo rade spolnost ali imajo višji spolni nagon, imenujejo nimfomanke, kar se označuje kot ponižujoče. Medtem ko se na primer pri moških ta spolna želja pogosteje šteje za pozitivno, čeprav lahko velik spolni nagon povzroči težave v osebnem življenju. Spolnost je bolj zapletena od oznak nimfomank ali zapeljivcev. Pomembno je, kako oseba doživlja svojo spolnost in spolno željo. Ali ji to prinaša pozitivne ali negativne občutke. ”
Razglasitev hiperseksualnosti ne prihaja vedno od drugih
Pogosto ljudje mislijo, da njihovo spolno vedenje presega meje tistega, kar menijo za normalno, zato se obrnejo na psihologe, terapevte ali seksologe.
“Ko nam nekdo pove, da misli, da ima težave s tem, kar bomo zdaj imenovali hiperseksualnost, to pomeni, da ima občutek, da ga količina spolnega vedenja moti v vsakdanjem življenju. Kontaktirajo nas ljudje, ki morajo nenehno hoditi na spletna mesta za zmenke, imeti spolne odnose, gledati pornografske filme… Vendar nimajo hiperseksualne motnje. Hiperseksualnost, pogosto izvira iz drugih težav, na primer z ustvarjanjem čustvene povezave, z vzpostavitvijo globlje povezanosti z drugo osebo.”
Včasih je spolnost za ljudi, tako kot čokolada ali hrana, vir dobrih čustev in na neki način pobeg od težav in resničnosti. Ljudje smo si različni in se na različne načine spopadamo z različnimi čustvi in življenjskimi izzivi.
In kaj je potem prava motnja hiperseksualnosti?
“O hiperseksualnosti v pravem pomenu motnje lahko govorimo, ko človek res trpi zaradi spolnega vedenja, ko se vse njegovo življenje vrti okoli iskanja in navezovanja spolnih stikov. Po literaturi je takšnih primerov na svetu približno tri odstotke. Ti ljudje močno trpijo in lahko razvijejo druge parafilije. Taki ljudje se zdravijo z antidepresivi ali drugimi terapijami, ki imajo kot stranski učinek zmanjšanje spolne želje, vendar je to izjemno redko,” razlaga Dubravka Gladoić Håkansson.
