Zavist je tisočkrat hujša od lakote, ker je to duhovna lakota. - Miguel de Unamuno
Gre za strupena, negativna čustva, ki človeka zagreni in ga onesrečuje. Zastrupi mu srce in dušo. Takšna oseba preneha živeti svoje življenje, je zaslepljena z negativnimi čustvi in posega v življenje drugih ljudi. V njej zraste toliko negativnih čustev, da izgubi svoj mir. Neha živeti, ker se nenehno primerja z drugimi.
Tuje, ne njeno življenje, postane središče njenega sveta.
Sodobna psihologija ugotavlja, da to negativno čustvo povzročata dve težnji:
- želeti si, česar ne morete imeti in
- nenehno primerjanje z drugimi.
Zavist se rodi iz poželenja po stvareh, ki jih človek nima in jih hoče vzeti drugemu zaradi pomanjkanja empatije. Zato se zavisten človek ne zna postaviti v kožo drugega, se zanj ne zna veseliti, niti ne zna gojiti zdravih odnosov.
Takšna oseba v sebi doživlja stisko, ko izve, da jo je nekdo premagal. Če pa zavist postane trajna čustvo se odraža v neprestanem slabem počutju in sovraštvu ali nenaklonjenosti do osebe, ki ji zavida.
Pisatelj Victor Hugo je zavistneža opisal kot “nehvaležneža, ki sovraži luč, ki ga osvetljuje”.
Zavistnež, ki je pod oblastjo svojega čutenja, s svojo jezo izdatno bremeni bližnje in zastruplja odnose, telesno in psihično pa uničuje tudi sebe.
In kako se lahko zaščitite pred njimi?
Razumeti morate, da je zavist njegovo negativno čustvo in njihov problem, za katerega niste odgovorni, temveč je za svoja negativna čustva odgovoren vsak sam.
Oseb, ki so vam zavistni se poskušajte izogibati. Ne želite jim slabo, niti jih ne napadajte, ampak pojdite svojo pot in se pri tem ne ozirajte nanje. Pomembno je, da jim ne posvečate nobene energije, saj tisto, v kar usmerimo svojo energijo, pridobiva na moči in se vam bo vrnilo.