Včasih ti preprosto ni namenjeno, čeprav si želiš drugače ....
Sprašujem se, ali bi lahko najin pogovor, ki ga nikoli nisva imela, kaj spremenil? Vsi znaki kažejo da ne, toda moje srce ne more prenehati razmišljati o tebi, ko strmim v telefon, v upanju, da se bo na njem pojavilo tvoje ime.
Bi bilo res tako narobe, če bi te poklicala? Ali ti mene?
Ni problem v tebi, ampak v tem, da že tako dolgo romantiziram najin nefunkcionalen odnos. Nikoli ni bil zdrav, saj sva storila vse kar je bilo v najini moči, da nisva uživala drug z drugim, ampak sva si ustvarjala probleme, kjer jih ni bilo. Živela sva v negotovosti in se vedno, ko se najina stališča niso ujemala, prepirala ali pa se vsak zase zavila v molk.
Opravičila sva se, ampak le zaradi tega, da sva lahko še bolj prizadela drug drugega. Nikoli si nisva postavljala mej, niti jih ne bi spoštovala. Ni nama bilo mar za najina srca. Tebi za moje. Meni za tvoje. Na nek način sva bila popoln par.
Imela sva se resnično rada, vendar se nikoli nisva naučila, kako ravnati drug z drugim, ker sva se preprosto navadila, da sva takšna, kakršna sva bila.
Najina ljubezen je bila napolnjena z intenzivnostjo, vendar je bila krhka, in strast, ki sva jo delila, je bila prikaz najine negotovosti in preteklosti, ne pa negovanje ljubezni do prihodnosti.
Bilo je samo vprašanje časa, kdaj naju bo najin strupeni ego uničil. Postala sva maščevalna, nisva si znala več odpuščati. Želela sva še naprej ljubiti drug drugega, vendar se nisva znala znebiti zamer in pozabiti kolikokrat sva se v preteklosti že prizadela.
Mislim, da si nikoli ne bi mogla odpustiti.
Izčrpal si me in moje srce, dvomila sem v vsak svoj korak in namen. Trudila sva se po svojih najboljših močeh, kakor da gre za tekmovanje, kjer sva si želela zmagati, v resnici pa sva oba izgubljala.
عرض هذا المنشور على Instagram
Pogovarjala sva se o vsem, a sva se tako osredotočila drug na drugega, da sva pozabila, kaj je v življenju resnično pomembno.
Bila sva zasvojena z najinim odnosom in z vso bolečino, ki nama jo je prinesel.
Zdaj, ko se po vsem tem času ozrem nazaj, vidim, da sva bila sebična.
Vedno sem te imela rada, a ne tebe. V svoji glavi sem se zaljubila v izmišljeno različico tebe, in ne v neobčutljivo osebo, ki vara – kakršen si bil v resnici.
Bi lahko sploh še bila bolj ranljiva? Pripovedoval si mi o vseh ženskah, ki si jih prizadel – z nasmehom na ustih. Kako sem lahko bila tako slepa?
Rekel si, da sem posebna, vendar ti na nek način nisem nikoli verjela. Imela sva toliko možnosti, da bi se razšla, da bi se oddaljila, vendar sva se vedno znova in znova vračala drug drugemu, ker nihče drug ni mogel obvladati te stopnje nefunkcionalnega odnosa. Nihče ga ni razumel.
Neprestano sva se vračala drug drugemu, ker nikoli nisva vedela, kaj je zdrava zveza, ali pa ker sva uživala v kaosu, ki je nastal med nama. Uživala sva v norosti. Mislila sva, da nikoli ne moreva najti nekoga boljšega. Kako sva se motila!
Tako slaba drug za drugega sva bila zato, ker sva bila najslabša različica sebe, ko sva se spoznala.
Zadajala sva si bolečino in žalost, kakor da nama je to namenjeno. Srečala sva se le zaradi tega, da sva spoznala, kako lahko uničiva drug drugega.
Sva zgodba, ki bi jo ljudje radi brali, ampak je nikoli ne bi želeli doživeti v svojem resničnem življenju.
Zdaj končno razumem, da nama nikoli ni bilo namenjeno.
