5 najbolj trajnostno naravnanih mest: eno prav zagotovo poznate

Kopenhagen, Danska

Kaj storite, če želite meščane spodbuditi, da udobje svojih avtomobilov zamenjajo za gonjenje pedal? Kopenhagen si je do 2025 zastavil cilj ogljične nevtralnosti, s svojo zavzetostjo pa je lahko zgled številnim mestom po svetu. Danska prestolnica se lahko pohvali s kar 382 km kolesarskih prog, celoten sistem pa je zasnovan tako, da se s kolesom lahko nemoteno premikate po mestu, brez da bi vas pri tem ovirali avtomobili ali motorji.

Poleg tega obstaja mreža kolesarskih cest, ki omogočajo vožnjo na dolge razdalje v in iz 30 okoliških občin, s čimer so kar za četrtino povišali število kolesarjev med tednom. Poleg kolesarske naravnanosti mesta, pa gre pohvaliti doprinos k trajnosti tudi na področju javnega prometa, saj je v načrtu njegova popolna elektrifikacija do 2025.

Singapur

Vsi vemo, da so drevesa ključnega pomena za okolje in da ima krčenje gozdov uničujoče posledice na podnebje ter okoljski sistem. Singapur, inovativna in domiselna azijska metropola si je tako domislila povsem nov koncept: Supertree. Nahaja se v parku Gardens by the Bay in sestoji iz 18-ih drevesom podobnih struktur, visokih med 25 in 50 m.

Umetni gozd združuje tehnologijo, umetnost ter naravo s trajnostnim načinom upravljanja okolja. S svojim jeklenim ogrodjem drevesa delujejo kot navpični vrtovi za približno 163.000 rastlin (več kot 200 vrst), ki iz zraka absorbirajo CO2. Še več, singapurska superdrevesa so opremljena z okoljskimi tehnologijami, ki posnemajo ekološko vlogo dreves, za primer pridobivanje sončne energije prek solarnih fotovoltaičnih sistemov in zbiranje deževnice.

Ljubljana, Slovenija

Na seznamu peterice najbolj trajnostno naravnanih mest je tudi Ljubljana. V glavnem mestu Slovenije živi okoli 287.000 ljudi, pa tudi 180 milijonov čebel. Slednjim je na voljo več kot 4500 panjev, ki sestavljajo mestno »čebeljo pot«. Pot, odprta leta 2015, spodbuja ozaveščanje javnosti o pomembni vlogi čebel pri biotski raznovrstnosti mesta, človeškem preživetju in prehranski varnosti ter o dolgoletni čebelarski dediščini Ljubljane.

Čebelja pot, ki je bila prvotno ustvarjena preprosto kot pot med posameznimi s čebelami povezanimi lokacijami, je po zaslugi številnih vpletenih postala neke vrste gibanje podobno mislečih ljudi, prostor raznolikih čebelarskih dejavnosti. Ljubljana ima tudi najvišji delež zelenih površin na prebivalca v Evropi (več kot 542 m2), turiste pa navdušuje tudi mestno središče brez avtomobilov in sistem souporabe koles.

Curitiba, Brazilija

Zgodba o uspehu, kar se ravnanja z odpadki tiče, je Curitiba. Ta se ne ponaša le z enim, temveč z dvema genialno preprostima shemama, ki hkrati rešujeta okoljske in socialne probleme. Prva pobuda »Garbage That Isn’t Garbage« zajema prebivalce, ki ločujejo svoje organske in neorganske odpadke, ki jih je mogoče reciklirati, te pa nato predelajo v centrih, ki zaposlujejo invalide in brezdomce ter ozdravljene odvisnike. Druga shema »Green Exchange« pa je bila uvedena za čiščenje favel.

Domačini zbirajo in prodajajo materiale, ki jih je mogoče reciklirati, za avtobusne vozovnice, hrano, šolske učbenike in drugo. To prebivalcem favel zagotavlja osnovne potrebščine in jim omogoča brezplačno pot na delovna mesta, ki si jih sicer ne bi mogli privoščiti. Sheme so povzročile zmanjšanje količine odpadkov na odlagališčih za približno 70 % in ustvarile več kot 2000 delovnih mest v sektorju odpadkov.

Amsterdam, Nizozemska

Amsterdam, zaradi sistema kanalov poimenovan tudi severne Benetke, zelo dobro izkorišča svoje vodne poti, ko gre za boj proti onesnaževanju s plastiko. Plastic Whale se tako spopada s problemom plastičnih odpadkov, ki jih udeleženci vseh starosti lovijo v mreže in zbirajo. Na ustvarjalni krožni način se plastika nato spremeni v pisarniško pohištvo in čolne.

Potem je tu še prva mehurčkasta pregrada na svetu, ki je bila postavljena kot dopolnitev čolnov za zbiranje odpadkov. Ta letno zbere okoli 42.000 kg plastike iz amsterdamskih kanalov. Mehurčkasta pregrada pomaga pri reševanju problema podvodnih plastičnih odpadkov, ki jih je težko ujeti. Zrak črpa skozi perforirano cev, ki leži na dnu kanala, in ko se mehurčki dvignejo, ustvarijo tok navzgor, ki potegne plastiko na površino in jo usmeri v zbiralni sistem ob strani, pri čemer se ujame med 80-90 odstotkov odpadkov, ki bi sicer končali v Severnem morju.