Urarstvo ima rado tradicijo, a še raje ima ekskluzivnost z visokimi cenovnimi preprekami. Komplikacija tako imenovane tavajoče ure (angleško wandering hour) sodi v tisto redko kategorijo mehanskih poslastic, o kateri navdušenci radi razpravljajo ob kavi, a jo le malokdo dejansko nosi na zapestju. Razlog je povsem prozaičen: ko prestižne hiše, kot so Audemars Piguet ali Urwerk, vgradijo ta mehanizem v svoje kreacije, se cena nemudoma zavihti v petmestne ali celo šestmestne zneske. Kitajska znamka CIGA Design, ki je leta 2021 švicarski smetani že odnesla prestižno nagrado na Grand Prix d'Horlogerie de Genève (GPHG), pa je pravkar vdrla na to zabavo z modelom Time Cipher Gold in ceno 899 ameriških dolarjev.

Kako je rešitev za papeško nespečnost postala visoko urarstvo
Zgodovina tega zapletenega prikaza časa se ne začne v mondenih salonih Ženeve, temveč v nočni tišini Vatikana v 17. stoletju. Papež Aleksander VII. se je spopadal z nespečnostjo in je želel vedeti, koliko je ura, ne da bi moral sredi noči prižigati sveče ali mežikati v drobne kazalce. Bratje Campani so zanj zasnovali nočno stensko uro, kjer so se številke ur mirno premikale po osvetljenem loku in hkrati kazale minute.

Pri modelu Time Cipher Gold ni tradicionalnih kazalcev. Namesto njih osrednjo vlogo igra zlato obarvana skeletirana ročica, ki vsako uro opravi poln krog in na zunanji skali kaže minute. Na tej ročici se vrti poseben zobati disk z urnimi številkami, ki se med potovanjem poravna z oznako. Čas se torej ne prikazuje na silo, temveč se pred vašimi očmi mirno dešifrira.
Popolna praznina: številčnica, ki požre 99,4 odstotka svetlobe
Pravi vizualni trik ure se zgodi v ozadju. CIGA Design je pod zlato mehaniko položil številčnico z obdelavo Super Black, ki vpije osupljivih 99,4 odstotka svetlobe. To pomeni, da na njej ni nobenih odsevov, tekstur ali globin.
Zlati mehanizem z nanosom DLC zaradi svetlobnega vakuuma deluje, kot da lebdi v breztežnostnem prostoru prazne vesoljske tmine.















