Zgodilo se je hitro, skoraj neopazno. Nekega dne sva še delila vse, naslednjega sva že hodila po različnih poteh. A veš kaj? Čeprav je najina zgodba končana, v sebi nosim nekaj več kot le spomine. Nosim hvaležnost, ki jo čutim vsakič, ko pomislim nate.
Ko si prvič vstopil v moje življenje, je bilo, kot bi prišla pomlad po dolgi zimi. S tabo je vse postalo svetlejše, bolj živo. Imela sva tiste majhne trenutke sreče, ko sva se smejala brez pravega razloga, ko sva si s pogledom povedala vse. Bila sem srečna. Zares srečna. Zdi se, kot da sva bila ustvarjena drug za drugega, vsaj za tisti trenutek v času.
Foto: envato
A življenje je čudno – spreminja se in včasih na nepričakovane načine. Ljubezen ni vedno dovolj, in naju je pripeljala do točke, kjer je bilo pretežko nadaljevati skupaj. Sprejela sem to, ne brez boja, ampak s časom. Razumela sem, da vse, kar se zgodi, ima svoj razlog.
Vem, da se nisva razšla zaradi sovraštva ali jeze. Ne, najin razhod je bil tiha kapitulacija pred stvarmi, ki jih nisva mogla spremeniti. Toda to ne pomeni, da ne cenim vsega, kar sva imela. Nasprotno. S tabo sem se naučila, kaj pomeni resnično ljubiti. Naučila sem se, kako je, ko ljubiš nekoga tako močno, da bi dal vse, da bi ga osrečil. In čeprav je bilo težko, mi je to dalo moč, da sem zrasla.
