Joker: Folie à Deux – drzen poskus, ki ne doseže prejšnje slave

— Warner Bros. IRL (@WarnerBrosIRL) September 18, 2024

Medtem ko so nekatere glasbene sekvence domiselne in dobro izpeljane, večkrat prekinejo narativni tok filma. Namesto da bi te številke zgodbo povzdignile, delujejo prisiljeno in nerodno, kar še posebej velja za prizore v sodni dvorani, kjer film preide v nenavaden žanrski preplet, ki mu primanjkuje koherence (Rotten Tomatoes). Kritiki so pohvalili individualne nastope – predvsem Phoenixov ponovni nastop kot Arthurja Flecka, ki uspe ohraniti del njegove prejšnje kompleksnosti, in Lady Gago, ki s svojo značilno energijo vnaša svežino, a ne doseže globin, ki jih je pokazala v A Star is Born (Hollywood Reporter).

Ena izmed najpogostejših kritik je, da filmu primanjkuje teže in emocionalne globine prvega dela. Čeprav se zdi, da želi raziskati novo dimenzijo Jokerjeve norosti in njegove odnose s Harley Quinn, se mnogi elementi zdijo površinski in ponekod ponavljajoči (Screenrant). Gaga sicer izstopa v nekaj močnih prizorih, a njen lik Harley ne dobi dovolj prostora za razvoj, zaradi česar ostaja le senca tega, kar bi lahko bila.

Eden najbolj uspešnih vidikov filma je ponovno izjemna glasbena podlaga Hildur Guðnadóttir, ki jo je kritik Deadline označil za “neizmerno temačno in skrivnostno”. Glasba vsekakor pripomore k vzdušju filma, vendar tudi to ne more povsem zakriti njegove narativne neenotnosti.

Na koncu Joker: Folie à Deux ne doseže tistega šokantnega in provokativnega učinka kot original. Čeprav skuša iti v novo smer, s tem izgubi tisto, kar je prvi film naredilo tako vznemirljivega in težko pozabljivega. Tako kot Joker sam, film krmari med norostjo in briljantnostjo, a na koncu pristane nekje vmes.