Če ste v zadnjih nekaj letih spremljali novice o letalstvu, veste, da Boeing nima najboljših časov. Če ne odpadajo vrata sredi leta, pa odpovedujejo senzorji. A ravno ko ste pomislili, da so inženirji izrpali vse možne načine, kako nas spraviti v živčni zlom, pridejo na dan varnostni raziskovalci z novico, ki zveni kot zaplet iz slabega hollywoodskega akcijskega filma iz devetdesetih let.
Skupina strokovnjakov s Kalifornijske univerze v San Diegu in kolidža Oberlin v Obiu je namreč ugotovila, da lahko heker z napravico, veliko za kovanec, povsem prevzame nadzor nad potniškim letalom Boeing 737. In koliko stane ta uničujoči pripomoček? Manj kot 100 ameriških dolarjev (približno 92 EUR). Neverjetno, kajne? Za ceno boljšega večernega izhoda lahko nekdo spremeni potek vašega dopusta.
Kako deluje hekanje komercialnega letala?
Morda se sprašujete, kako je mogoče, da letalo, ki stane več kot sto milijonov evrov, nasede mikrovezju za ceno dveh parov boljših nogavic. Odgovor tiči v nostalgiji in tehnološki stari šoli. Srce komunikacije v potniškem letalu Boeing 737 temelji na protokolu ARINC 429, ki je bil zasnovan davnega leta 1977. V tistih časih je bil vrhunec kibernetske varnosti zaklenjena vrata pisarne, zato standard sploh nima vgrajenih mehanizmov za preverjanje pristnosti sporočil ali šifriranje podatkov.
Vse skupaj se začne pri fizičnem dostopu. V nosu letala, neposredno pod potniško kabino, se nahaja tako imenovani oddelek za elektronsko opremo (Electronics and Equipment bay). Ta prostor ima zunanja vrata za vzdrževalno osebje, ki pa nimajo mehanske ključavnice ali napredne zaščite. Heker oziroma zlonamerni vzdrževalec mora le odpreti vrata, priklopiti majhen mikrokrmilnik na nezaščitena vodila in naprava je pripravljena na delo.
Uporabljeni mikrokrmilnik generira močnejše električne signale od tistih, ki jih pošiljajo originalni računalniki v letalu. S tem doseže, da sistem Flight Management Computer (ki upravlja pot potovanja, podatke o vzletu in porabo goriva) ter zasloni v kokpitu poslušajo ukaze napadalca namesto prave letalske opreme.
Tveganja, ki niso le teoretična
Foto: bug.hr
Ko je naprava fizično nameščena na komunikacijsko vodilo, jo je mogoče povezati z notranjim omrežjem Wi-Fi v letalu. To pomeni, da lahko napadalec iz udobja potniškega sedeža – ali celo z zemlje, medtem ko letalo taksira po pisti – popolnoma spremeni ključne parametre leta. Tukaj se ne pogovarjamo le o spreminjanju glasnosti radia ali ugašanju luči nad sedežem.
Manipulacija izračunov za vzlet: Naprava lahko spremeni podatke o zunanji temperaturi ali teži tovora, kar privede do napačnega izračuna hitrosti, potrebne za varen vzlet. Letalo bi tako lahko ostalo brez piste, preden sploh poleti.
Tiho preusmerjanje poti: Raziskovalci so prikazali, da lahko avtopilot neopazno spremeni smer leta za zgolj tri stopinje. Pri preletu oceana to pomeni, da letalo konča na stotine kilometrov stran od načrtovanega cilja.
Lažni podatki v kokpitu: Zasloni pred pilotoma prikazujejo tisto, kar jim servira hekerska naprava, kar pomeni, da posadka sploh ne ve, da se dogaja nekaj nenavadnega.
