Bodimo iskreni. Ljudje smo mojstri odvračanja pozornosti. Kregamo se o davkih, o mejah, o tem, kdo je koga užalil na Twitterju (pardon, X-u) in ali je sosedova trava preveč zelena. Medtem ko se mi ukvarjamo s temi trivialnostmi, se v klimatiziranih kleteh Kalifornije dogaja nekaj, kar bo te naše prepire spremenilo v fusnoto zgodovine. Umetna inteligenca (AI), ki je boljša od nas je tu.
Pravkar sem poslušal pogovor s Tristanom Harrisom na podcastu (DOAC). Če ne veste, kdo je: to je človek, ki je prvi opozoril, da nam družbena omrežja uničujejo pozornost. Takrat so mu rekli, da pretirava. Danes imamo generacijo anksioznih zombijev, ki ne morejo gledati filma brez drsanja po TikToku. Zdaj Harris opozarja na AI. In če je imel prav takrat, bi ga morali hudičevo resno poslušati zdaj.
Digitalni priseljenci, ki jih niste pričakovali
Vsi govorijo o migracijah. O ljudeh, ki prihajajo čez meje. Harris pa postreže s konceptom, ki vas bo zmrazil bolj kot padec borze: “Digitalni priseljenci”.
Ne gre za ljudi. Gre za AI agente. Predstavljajte si milijone novih delavcev, ki vstopajo na trg dela. Imajo IQ Einsteina, hitrost superračunalnika, delajo 24 ur na dan, ne potrebujejo dopusta, ne zbolevajo in – kar je najhuje za vas – stanejo manj kot elektrika, ki jo porabi vaša žarnica.
Mislili smo, da bo tehnologija avtomatizirala “umazana” dela. Da bodo roboti čistili kanalizacijo, mi pa bomo pesniki in strategi. Motili smo se. AI piše poezijo, AI dela strategije, AI kodira. Mi pa? Mi ostajamo zmedeni opazovalci, ki se sprašujemo, zakaj naših e-mailov nihče več ne bere (ker jih piše in bere AI).
Podatki so neusmiljeni: 13-odstotni upad vstopnih delovnih mest v panogah, ki so izpostavljene AI, je že tu. To ni napoved za leto 2030. To je prejšnji torek.
Zaporniška dilema milijarderjev
Zakaj to počnejo? Zakaj Sam Altman, Mark Zuckerberg in druščina gradijo “digitalnega boga”, čeprav v zasebnih pogovorih priznavajo, da jih je strah?
Odgovor je banalen in tragičen hkrati: Strah pred drugim.
To je klasična “zaporniška dilema“. Vodilni v AI podjetjih verjamejo, da če ne bodo oni prvi zgradili AGI (splošne umetne inteligence), jo bo zgradil njihov konkurent ali pa, bog ne daj, Kitajska. In logika pravi: “Bolje, da jaz prižgem vžigalico in tvegam požar, kot da sem suženj tistega, ki jo prižge pred mano.”
Drvimo v prihodnost, ki je nihče zares noče, ampak vsi čutijo, da morajo tiščati plin do konca, ker se bojijo, da jih bo nekdo prehitel. To je dirka v prepad, kjer je zmaga le to, da v prepad padeš prvi.
Ko algoritem postane “premeten”
Tukaj pa zgodba postane srhljiva. Ne na način “znanstvene fantastike“, ampak na način “varnostne luknje”.
