Če ste v zadnjih tridesetih letih sedeli v letalu nekje nad Nebrasko, pili gin tonik in občudovali neskončnost oblakov, ste to počeli v blaženi nevednosti. In verjemite mi, to je bilo za vaše mentalno zdravje izjemno koristno. Medtem ko so vaši pametni telefoni računali poti z milijardami operacij na sekundo, so vaše življenje in natančnost pristanka v resnici varovali računalniški sistemi, ki so se zanašali na 3,5-palčne magnetne diskete (8,9 cm) z osupljivo kapaciteto 1,44 MB podatkov. Da, natanko tisto plastično reč, ki jo vaši otroci poznajo le kot fizično ikono za gumb »Shrani« v Wordu.
Muzejski eksponat, ki nadzoruje tisoče letal na 10.000 metrih višine
Zvezna uprava za letalstvo ZDA (FAA) je končno naznanila tisto, kar bi moralo biti samoumevno že pred vsaj dvema desetletjema: začetek obsežnega modernizacijskega programa, s katerim bodo do konca leta 2028 na 435 lokacijah upokojili starodavne računalniške sisteme. Gre za štiri ključne zapuščene sisteme, ki nadzornikom zračnega prometa posredujejo vremenska poročila v realnem času, statuse omejenega zračnega prostora in osnovne konfiguracije celotnega sistema.
Tehnologija, ki jo zamenjujejo, temelji na programskih jezikih, kot so Ada, Fortran in osnovni C. Govorimo o programskih jezikih, ki so nastali v časih, ko so ljudje še verjeli, da bodo leteči avtomobili vozili na parni pogon, računalniške sobe pa so zasedale cele kleti univerzitetnih kampusov. Ker imajo magnetne diskete življenjsko dobo približno 15 let, preden začnejo nepopravljivo degradirati, je bilo vzdrževanje takšnega sistema prava nočna mora. Mehanski deli so se kvarili, rezervnih delov pa preprosto ni bilo več mogoče naročiti nikjer, saj proizvajalci te opreme že dolgo ne obstajajo več.

Zakaj je bila Amerika ujetnik lastnega pionirskega uspeha
Morda se vprašate, kako je mogoče, da ima tehnološka velesila, domovina Googla, Appla in Nvidie, na kontrolnih stolpih opremo iz osemdesetih let prejšnjega stoletja? Odgovor se skriva v klasičnem zgodovinskem paradoksu pionirjev. Podobno se je zgodilo Veliki Britaniji z železnicami; ker so jih izumili prvi, so obtičali z viktorijansko infrastrukturo in ozkimi predori, katerih menjava stane milijarde. Države, ki so infrastrukturo gradile pozneje, so lahko takoj preskočile celotno generacijo tehnologije in uvedle najsodobnejše optične povezave.
ZDA so bile prve z resnično globalnim in zapletenim nadzorom zračnega prometa. In ko sistem enkrat deluje ter skrbi za tisoče človeških življenj vsako minuto, se ga nihče ne upa dotakniti brez resnega tveganja. Kako občutljiva je ta analogna zapuščina, se je izkazalo sredi novembra, ko je prišlo do začasne prizemljitve številnih komercialnih letov po vsej Ameriki. Razlog? Nova digitalna oprema je preprosto preobremenila starajočo se analogno telekomunikacijsko infrastrukturo.
Ironično je bila edina prava prednost tega pradavnega sistema njegova neverjetna kibernetska varnost. Sistemov, ki tečejo na disketah in nimajo nikakršne povezave s sodobnim internetom, praktično ni mogoče hekniti. Kdo za vraga pa bo vdrl v kontrolni stolp, če mora zlonamerno kodo fizično prinesti na magnetnem mediju in jo naložiti s hitrostjo, ob kateri bi zaspal celo lenivec?












