Popkultura nas je desetletja hranila z isto stereotipno podobo: mlado, privlačno dekle v visokih petah, ki se nasmiha znatno starejšemu moškemu na krovu zasebne jahte. Izraz »gold digger« ima v kolektivni zavesti skoraj izključno ženski obraz, pospremljen s posmehom, moralnim zgražanjem in ciničnimi opazkami o hitri poroki iz koristi. Toda v današnjem času, kjer so se razmerja finančne moči močno premešala, se zastavlja preprosto vprašanje: zakaj še vedno verjamemo, da je materialni oportunizem domena zgolj enega spola?
Ko se ženska poroči z bogatim moškim, družba nemudoma prilepi etiketo preračunljivosti. Ko pa se enaka dinamika zgodi v obratni smeri, se zdi, da okolica oslepi ali pa situacijo preprosto poimenuje drugače. Resničnost sodobnih zmenkov namreč kaže povsem drugačno sliko. Oportunizem v odnosih ni biološka lastnost, temveč karakterna poteza, ki ne izbira spola.
Zgodovinska prtljaga: od nuje preživetja do večne stigme
Da bi razumeli, zakaj je podoba preračunljive ženske tako globoko zasidrana v naši zavesti, se moramo ozreti v zgodovino. Še pred dobrim stoletjem so imele ženske izjemno omejen dostop do lastnega premoženja, visokošolske izobrazbe in dobro plačanih poklicev. Poroka je bila pogosto edina pot do socialne varnosti, primernega stanovanja in finančne stabilnosti. Ženska, ki je modro izbrala premožnega partnerja, ni bila le romantična, temveč predvsem pragmatična.
Izraz se je v začetku dvajsetega stoletja začel uporabljati kot poniževalna oznaka za ženske, ki so ta nepravičen družbeni sistem znale obrniti v svojo korist. Danes, ko ženske gradijo lastna podjetja, zasedajo vodilne položaje in same kupujejo nepremičnine, pa je stigma paradoksalno ostala nedotaknjena. Če ženska prizna, da si želi finančno preskrbljenega partnerja, jo javnost v trenutku označi za površno, čeprav morda išče le nekoga z enakim življenjskim slogom in ambicijami.
Nevidni pojav: ko moški išče bogato dedinjo
Kaj pa se zgodi, ko ima ženska uspešno kariero, podjetje ali družinsko premoženje? O moških, ki namensko osvajajo ženske z globokimi žepi, se govori bistveno manj. Skoraj vsakdo med nami pozna primer šarmantnega moškega, ki se rad spogleduje z vsemi, a se za resno zvezo odloči le takrat, ko ima izbranka lastno stanovanje na dobri lokaciji ali dobro situirano družino.
Moški oportunizem se pogosto skriva za drugimi etiketami. V sodobnem žargonu se je uveljavil izraz »hobosexual« za nekoga, ki vstopi v razmerje predvsem zato, da si zagotovi brezplačno streho nad glavo in udobno bivanje na račun partnerice. Tak moški se v družbi redko predstavi kot preračunljivec. Pogosteje se zavije v podobo nerazumljenega umetnika, mladega podjetnika v fazi zagona ali preprosto partnerja, ki se »išče«, medtem ko račune v restavracijah, dopuste in najemnino tiho poravnava ona.
Družba moškega, ki se poroči z bogato žensko, pogosto vidi kot zmagovalca ali nekoga z izjemnim šarmom, medtem ko je ženska v istem položaju nemudoma obtožena trgovanja z lastnimi čustvi.
Dvojna merila patriarhalnih pričakovanj
Korenina te slepe pege leži v tradicionalni vlogi moškega kot glavnega skrbnika in hranilca družine. Ker je tisočletja veljalo, da mora moški poskrbeti za streho nad glavo, družba še danes težje sprejme idejo, da bi bil moški tisti, ki se finančno naslanja na žensko. Priznanje, da moški išče premožno partnerico, trči ob arhaične ideale moškosti, zato se o tem raje molči.
