Bil je orkan. To je najboljša beseda, ki ga opisuje. V tvoje življenje je prišel s toliko strasti, da je bilo tvoje srce v trenutku njegovo.
Potrebovala sta le sekundo časa. To je bila ljubezen na prvi pogled. Večna ljubezen. Takšna, o kateri beremo v romantičnih knjigah. Nič ni bilo, česar vidva ne bi mogla narediti, ljubiti, živeti. Bila sta jin in jang. Vajini strti srci sta se združili v popolno ljubezen.
In potem se je vse sesulo. Kar tako. V trenutku.
Stala si tam, sredi ničesar, obkrožena z delci razbitega srca, nisi vedela, kako bi jih sestavila nazaj, kam sploh spadajo, v srce? Čigave so te črepinje? Je to tvoje srce? Kaj se je pravzaprav zgodilo? Nenadoma si bila sama. Čisto sama. Svet se je zatemnil. Ni bilo več svetlobe. Tema. Tišina. Solze. Bolečina. Le ti.
Ljubezen, ti nihče nikoli ni povedal, koliko neurij narediš v srcih? Ti nihče ni povedal, da zdrobiš srce na majhne, majhne koščke? Da to boli? Kako naj ga sestaviš nazaj? Ne znaš ga. Ga boš sploh lahko?
Ljubezen, zakaj? Pogrešaš ga, kakor vodo, kakor zrak. A ni ga, tam so le delčki tvojega srca. Poteptani.
Draga moja, veš, nekateri ljudje pridejo v tvoje življenje ne zato, da bi z njimi gradila prihodnost, ampak da te naučijo, kako močno lahko ljubiš. Nekateri te naučijo, da spoznaš globino svojega srca, tako da ga najprej zdrobijo na koščke; zaradi tega si ga spoznala, ta orkan v obliki njega, to opustošenje, skrito v ljubezni. Prišel je, da je pretresel tvoj svet. Razbil je tvoje srce na tisoče koščkov, a v bistvu ga je sestavljal skozi tvojo bolečino – v boljšo različico tebe.
Prišel je, da je pretresel tvoj svet.
