Spomnite se občutka, ko ste prvič izvedeli za samovozeče avtomobile. Navdušujoče, kajne? Toda kmalu se je porajalo vprašanje: kaj pa vsi vozniki tovornjakov in taksijev? Podobna usoda zdaj preži na številne poklice, ki so bili doslej varni pred avtomatizacijo. Zahvaljujoč umetni inteligenci se svet dela spreminja hitreje, kot smo si kadarkoli predstavljali.
Avital Balwit, vodja Frontier AI pri podjetju Anthropic, je v svoji nedavni refleksiji izrazila skrb, da bi naslednja tri leta lahko bila zadnja leta, ko dejansko dela. In to ne zato, ker bi se želela upokojiti, ampak zaradi hitrega napredka umetne inteligence, ki grozi, da bo mnoge od nas pustila brez tradicionalnega dela.
Foto: envato elements
Kako UI spreminja igro
Smo v obdobju, ko vsaka nova generacija modelov umetne inteligence postaja vse bolj sposobna in vsestranska. Umetna inteligenca že zdaj lahko piše, prevaja, analizira podatke, pripravi davčne napovedi in izvaja številne druge naloge, ki so bile nekoč domena ljudi. Ni treba, da UI postane boljša od najboljšega človeka na določenem področju; dovolj je, da je boljša od povprečnega delavca na tem področju, da povzroči masovne spremembe na trgu dela.
Najbolj zastrašujoč vidik tega razvoja pa je morda ta: UI je avtomatizacija avtomatizacije. To pomeni, da lahko UI ne le opravlja naloge, ki jih običajno opravljamo mi, temveč lahko tudi sama avtomatizira proces izboljševanja in učenja. To nas postavlja na edinstveno prelomnico v zgodovini, kjer se sprašujemo: ali bo delo sploh še obstajalo?
Psihologija dela in kaj pomeni biti brez dela
Delo že dolgo časa ni zgolj sredstvo za zaslužek. Daje nam tudi občutek namena, status in socialno vključenost. Številne študije so pokazale, da brezposelnost pogosto vodi v povečano stopnjo anksioznosti, depresije in slabšega fizičnega zdravja. Ampak ali je to dejansko povezano z izgubo samega dela ali z izgubo dohodka in socialnega statusa, ki ga delo prinaša?
Če bi bili vsi brez dela zaradi UI in bi hkrati imeli zagotovljen univerzalni temeljni dohodek, bi se morda zmanjšala stigmatizacija brezposelnosti. V času pandemije COVID-19 smo videli, da so tisti, ki so bili začasno brezposelni, poročali o nižji stopnji stresa kot tisti, ki so ostali zaposleni. Morda je ključ v občutku skupne izkušnje in dejstvu, da brezposelnost ni več osebni neuspeh, temveč rezultat širših družbenih sprememb.
