Ljubezen. Beseda, ki sem jo nekoč izgovarjala s tvojim imenom na ustnicah. Občutek, ki mi je polnil dušo, ko si me gledal – no, vsaj takrat, ko si me sploh opazil. Bila sem tvoja. S celim srcem, brez pridržkov, brez zadržkov. Dala sem ti vse, kar sem bila.
In ti? Ti si me imel. Ampak nikoli resnično.
Nosila sem te v svojih mislih, v svojih sanjah, v svojih molitvah. A vedno znova sem ostajala sama. Sama v najinih pogovorih, ki jih ni bilo. Sama v objemih, ki so postali le še spomin. Sama v odnosu, kjer sem ljubila za oba.
Kolikokrat sem prosila – ne na glas, ne s solzami, ampak s tihimi, neopaznimi dejanji? Kolikokrat sem upala, da boš prepoznal, kako zelo si mi pomemben? Kolikokrat sem se prepričevala, da boš nekega dne videl, kaj imaš pred sabo?
A ne morem več.
Ne morem več biti tista, ki se vedno prilagodi, ki vedno čaka, ki vedno razume. Ne morem več gledati sebe v ogledalu in si govoriti, da je to dovolj – da si TI dovolj.
Ker nisi.
Ne zato, ker ne bi bil vreden ljubezni, ampak zato, ker me nikoli nisi ljubil na način, ki bi mi dal občutek, da sem zate res edina.
Foto: envato
