Skrivnost modro-rumene pločevinke: Zakaj WD-40 ni patentiran in kako varujejo svojo formulo

Če vprašate povprečnega moškega, kateri dve stvari rešita vsak tehnični problem na tem planetu, boste dobili preprost odgovor: lepilni trak, če se stvar premika, pa se ne bi smela, in WD-40, če se stvar ne premika, pa bi se hudičevo morala. Ta čudežna tekočina v prepoznavni modro-rumeni pločevinki je postala obvezna oprema vsake garaže, delavnice in predala z orodjem med Tokiem in Trbovljami. Z njo škripajoča vrata utihnejo, zarjaveli vijaki popustijo, policisti pa so z njo po uradnih podatkih podjetja iz prezračevalnega jaška rešili celo zagozdenega golega vlomilca, voznik avtobusa pa je z njo iz podvozja izbezal orjaškega pitona.

Toda medtem ko večina sveta meni, da gre za zapleteno patentirano kemijsko čudo sodobnega sveta, je resnica precej bolj fascinantna. WD-40 sploh ni patentiran. In to ni bila administrativna napaka nekega zaspanega uradnika, temveč ena najbolj preračunljivih in briljantnih poslovnih potez v zgodovini industrijOd vesoljskih raket do bančnega trezorja v San Diegu

Zgodba se je začela leta 1953 v majhnem laboratoriju podjetja Rocket Chemical Company v San Diegu. Ekipa treh uslužbencev je poskušala ustvariti formulo za preprečevanje korozije na zunanjem plašču medcelinskih balističnih raket Atlas. Poimenovanje izdelka je povsem inženirsko suhoparno: »WD« pomeni Water Displacement (izpodrivanje vode), številka 40 pa označuje okrogli štirideseti poskus, ko jim je končno uspelo zadeti pravo mešanico. Formula je delovala tako spektakularno dobro, da so delavci začeli tekočino na skrivaj nositi domov v steklenicah za lajšanje vsakdanjih gospodinjskih težav.

Ko se je vodstvo podjetja odločilo izdelek ponuditi širšemu trgu, so se znašli pred klasično dilemo: ali formulo patentirati ali ne? Patent prinaša pravno zaščito in monopol za obdobje dvajsetih let, vendar zahteva popolno javno razkritje vseh sestavin in proizvodnega postopka. Po preteku dveh desetletij recept postane javna last, kar bi konkurenčnim velikanom omogočilo izdelavo identičnih kopij za delček cene. Vodstvo se je zato odločilo za radikalno potezo: namesto patenta so formulo razglasili za strogo varovano poslovno skrivnost.

Rezultat te odločitve je, da formula ostaja skrivnost že več kot sedem desetletij. Edini originalni, z roko napisani recept za WD-40 je shranjen v bančnem sefu neimenovane poslovalnice Bank of America nekje v sončnem San Diegu v Kaliforniji. V zadnjih tridesetih letih je ta dokument sef zapustil natanko trikrat, vsakič pod strogim varnostnim protokolom, ki bi ga zavidali celo pri prevozu kronskih draguljev.