Lifestyle18. avgust 20261183 ogledov4min branja

Kolumna: Trezen med pijanimi - izpoved človeka, ki ne zna navijati za naumnosti

Veliko ljudi me sprašuje, zakaj sem nezadovoljen. Vprašanje je napačno. Pravo vprašanje je, zakaj niste nezadovoljni vi.

Jan MacarolAvtorJan Macarol
Kolumna: Trezen med pijanimi - izpoved človeka, ki ne zna navijati za naumnosti

Ampak začnimo na začetku.

Ne vodi me politično prepričanje. Nikoli me ni. Vodi me logika, hladna in neusmiljena, kot Spocka iz Zvezdnih stez. In to je v Sloveniji resen problem. Ker človek, ki ga vodi logika, hodi po tej državi kot trezen med pijanimi. Vsi se objemajo, vsi pojejo, vsi so si nekaj obljubili. Samo on vidi, da avtobus, na katerem pojejo, vozi proti prepadu. In da šofer sploh nima izpita.

Tako sem pač narejen. Ne znam kimati stvarem, ki niso v dobro države. Ne znam ploskati neumnosti samo zato, ker jo je izrekel nekdo z "naše" strani. In tu pridemo do prve izpovedi, ki jo priznam popolnoma odkrito.

Na papirju mi je desna politika bližje. Verjamem v svoboden trg. Verjamem v kapital. Verjamem, da se intelekt, delo in disciplina morajo poznati na rezultatu, ker je to naravni zakon, star toliko kot življenje samo. Proti gravitaciji ne moreš. Lahko jo ignoriraš, ampak samo do trenutka, ko stopiš čez rob.

In zdaj drugi del izpovedi, ki bo marsikoga zbodel. Ravno zato, ker verjamem v te zakone, se z desnico ne strinjam precej časa. Tiho ali glasno.

Ko njena dejanja nasprotujejo logiki, ko dela škodo državi, takrat to povem. Ker nisem navijač.


Navijači so za stadione. Za državo potrebuješ ljudi, ki znajo sešteti 1+1 tudi takrat, ko rezultat ni všeč njihovemu taboru.

Ob prevzemu oblasti sem pričakoval eno samo stvar: trdo, hladno, inženirsko logiko. Napisane zakone namesto obljub. Simulirane posledice namesto tiskovnih konferenc. Dobil sem nekaj drugega. Dobil sem nadaljevanje iste predstave z zamenjano sceno.

In tu pride ugotovitev, ki je hujša od vsake strankarske kritike: v Sloveniji desne politike sploh ni. Nikoli je ni bilo. Imamo samo različico leve politike z rahlo desnimi sentimenti. Malo domoljubja za okras, malo trga za vitrino, v strojnici pa isti stari socialistični motor, ki ga nihče ne upa odpreti, ker vsi vedo, kaj bi našli notri. Ravno zato ta "desnica" sploh lahko pride na oblast v tej zatohli, intelektualno nezreli srenji. Ker je absolutno neškodljiva obstoječemu, relativno komunističnemu sistemu. Sistem jo prenese kot telo prenese placebo. Nič ne zdravi, nič ne boli, nič se ne spremeni.

Vem, kaj mi boste rekli. Da je politika pač umetnost možnega. Da kompromisi držijo državo skupaj. Da idealisti v politiki zdržijo tri mesece. Drži. Ampak kompromis med logiko in neumnostjo ni sredina. Je samo počasnejša neumnost. Če se dva človeka prepirata, ali je 1+1 enako 2 ali 3, potem 2,5 ni moder kompromis. Je matematična katastrofa s podpisom obeh.

Slovenska politika je kontraproduktivna sama sebi in škodljiva narodu. Večino časa dela za svoj žep in za vrstice v svojem CV-ju. Mandat ni poslanstvo, mandat je delovna doba. Država ni projekt, država je delodajalec. In narod ni suveren, narod je volilno telo, ki ga je treba vsaka 4 leta na hitro zapeljati, potem pa ima spet mir pred njim.

Nas pa je v Sloveniji nekaj, ki delamo in razmišljamo drugače. Ki smo po svojem backtracku, po tem, kar smo zgradili, vodili in preživeli, prekvalificirani tudi za politiko. Ne pravim tega iz ošabnosti. Pravim iz žalosti. Ker človek, ki vsak dan razmišlja o prihodnosti, o AI, o demografiji, o tehnologiji, ki bo v 5 letih obrnila svet na glavo, vidi eno samo stvar, ko pogleda v Ljubljano: trenutna politika prihodnosti nima. Ne slabe prihodnosti. Nobene. O njej sploh ne razmišlja. Ukvarja se z včerajšnjimi zamerami, medtem ko svet piše jutrišnja pravila.

In zdaj bistvo, h kateremu je vodila celotna pot.

Slovenija ima 2 milijona ljudi. To je manjše mesto na Kitajskem. Zaokrožitvena napaka v Indiji. Majhna država nima pravice do povprečnosti. Povprečna Nemčija preživi, ker je velika. Povprečna Amerika preživi, ker je ogromna. Povprečna Slovenija pa je samo pokrajina, ki čaka, da jo nekdo kupi, upravlja ali izprazni.

Ampak imamo dokaz, da zmoremo drugače. Imamo Pogačarja. Fant iz Komende, iz države z 2 milijonoma ljudi, je najboljši kolesar planeta. Ne dober. Ne solidna evropska sredina. Najboljši na svetu. Ker trenira kot nadčlovek, ker ima okoli sebe vrhunsko ekipo in ker mu nihče ni rekel, da je za Slovenca dovolj že uvrstitev med prvih 30.

Točno takšno politiko potrebuje ta država. Politiko na nivoju Pogačarja. Svetovni vrh ali nič. Zakone, napisane tako dobro, da jih prepisujejo drugi. Državo, vodeno tako pametno, da se od nje učijo večji. To ni utopija. To je edini realen načrt za obstanek 2-milijonskega naroda v svetu, ki dirka vedno hitreje.

Trenutno pa naša politika vozi domači kriterij okoli Butal, si na vsakem krogu podeljuje rumeno majico in se čudi, zakaj je svet ne čaka na cilju.

Svet vozi Tour, mi pa kriterij okoli Butal.
In na Touru za Butale ni startne številke.

Oglasno sporočilo

Google Discover

Internet se spreminja – ne izgubite stika s City Magazine

Dodajte nas kot priljubljen vir na Google in naše zgodbe bodo ostale v vašem toku novic.

Dodaj kot vir

SorodnoLifestyle