Ada Hamza jest pełna twórczej motywacji, która już podczas studiów prawniczych zaczęła oznaczać dla niej wolność w postaci fotografii. Powoli powiększa swoją kolekcję aparatów analogowych i wraz z nimi splata swoją osobistą historię, przeplataną humorystycznymi sytuacjami i podróżami. Cykl fotografii z Kalifornii zaprezentuje 24 lutego w kinie Šiška.
Ujeli sva se nekega petkovega popoldneva, ko že večina ljudi čakajoč na konec tedna, moli vse štiri od sebe. Toda Ado Hamza je tisti dan grizla kraja njenega računalnika in fotografskega objektiva, ki se je v Benetkah njej in njenim prijateljem pripetila nekaj dni prej. Prav zato sprva ni bila ravno razpoložena, a sva ob pomirjujočem metinem čaju prav prijetno pokramljali o fotoaparatih, analognem fotografiranju in njenem potovanju po Kaliforniji, ki pa kljub prelepi sledi na fotografskem filmu ni naredila tako enkratnega vtisa. Ada ni izgubljala besed in s čarom, ki priča o ljubezni do te umetnosti, sva se prepustili njenemu svetu dokumentiranja skozi fotografije, ki so nekaj obstoječega in otipljivega.
Bodoča pravnica, ki kreativnost sprošča v fotografiji. Kako se je začela vaša ustvarjalna pot?
Študirala sem pravo, ki ga nameravam letos zaključiti, vendar sem med študijem ugotovila, da me zanima tudi fotografija. Ničesar nisem načrtovala, potrebovala sem nekaj kreativnega, s čimer bi se ukvarjala. Verjetno zato, ker sem obkrožena s takimi ljudmi – fant je z Akademije (Akademija za likovno umetnost, op. a.), zato sem preko njega spoznala veliko prijateljev, s katerimi sem se bolj povezala, morda zato, ker sem bolj hipijevsko naravnana in ne tako birokratsko, uradniško. Ravno zato sem svoj študij dojemala lahkotno, a sem zelo vesela, da sem to študirala, saj imam tako neko drugo znanje, drug pogled na svet. Zdaj ugotavljam, da bi se rada s tem tudi ukvarjala, zato sem se odločila, da študij končam. Našla sem namreč nek most med kreativnostjo in pravom, in sicer v avtorskem pravu oziroma pravu intelektualne lastnine.
Koliko časa se ukvarjate s fotografijo?
Fotka je prišla čisto spontano. Začela sem fotografirati in padla v ta svet. Sama sem se večinoma izobraževala preko prijateljev in ljudi, ki jih poznam, ter internetnih skupnosti.
Tudi na kakšnih delavnicah?
Ne, čisto sama. Tudi tehniko sem se učila sama. Kupila sem veliko različnih fotoaparatov in se z njimi učila. Ko so tisti okoli mene izvedeli, da slikam na film, so mi kar podarili fotoaparat.
Katere fotoaparate uporabljate?
Doma imam ogromno zbirko fotoaparatov, nekaterih sploh nisem nikoli uporabljala. Če bi kakšnega od njih pred petimi leti dobila v roke, sploh ne bi vedela, kaj z njim početi – kaj je odprta zaslonka, čas … Ko zdaj vidim fotoaparat, točno vem, kakšno lečo ima, kakšna je odprtost in kaj vse bi se dalo z njim narediti. Večinoma slikam s tremi fotoaparati. Canon EOS5 je profesionalni zrcalno refleksni analogni fotoaparat, Contax T2 imam vedno pri sebi, saj je zelo zanesljiv in kakovosten, uporabljam tudi Chaiko.
Za kaj pa jih po navadi uporabljate?
Chaika dela zrnate fotografije, zato jo uporabljam za osebne slike oziroma osebno dokumentacijo, ker naredi lepo in zasanjano vzdušje. Veliko fotografij, ki bodo razstavljene na razstavi, je slikanih s Chaiko. Contax je japonski fotoaparat, bolj oster, EOS Canon pa je profesionalen fotoaparat, ki ga uporabljam za delo, saj so slike dobre in ostre. Uporabljala sem ga za produktno fotografijo za Pop up dom. Ali fotografije razvijate sami? Ne, jih dajem razvijati. Če bi želel razvijati sam, moraš kupiti kemikalije in imeti za to primeren prostor. Ogromno opreme je potrebne in zadeva je draga, zato se tega sama še nikoli nisem lotila. Film razvijem in ga neposredno skeniram na CD oziroma mi to naredijo tam, kamor ga dam razviti. Predvidevam, da ste videli kar nekaj sveta. Kje je za vas dom? Definitivno v Ljubljani. Vedno bo v Ljubljani, bi pa rada nekaj časa živela kje druge.
Če bi lahko živeli kjerkoli na svetu, kje bi zgradili svojo sanjsko hišo?
Po ameriškem potovanju me v New York zelo vleče, tudi Jurija (fanta, op. a.).
Kaj pa vaju je pravzaprav vleklo čez lužo?
Namen potovanja je bil na nek način službeni. V začetku poletja je Jurij začel s Kickstarter kampanjo, ki je bila precej uspešna in s tem namenom smo šli v New York odposlati blatnike (Jurij izdeluje Musguard blatnike za kolesa, op. a.) in urejati zadeve z distributerji. Za Jurija je bilo torej potovanje bolj poslovno, zame bolj počitniško, sproščujoče.
Kaj vama je bilo tako všeč, da bi se tja preselila?
Ustrezala nama je dinamika velemesta. Jurij je svoj produkt lansiral zelo uspešno in ugotovil je, da so tam bolj dovzetni za določene stvari, trg je večji, obenem pa se vse hitreje odvija. Oba sva se kar malo zaljubila v New York, čeprav tam nisva bila prvič. Videla sva ga skozi druge oči, saj prijatelj tam živi in za nekaj dni sva imela priložnost pokukati v tamkajšnje življenje. V povsem običajno življenje, ne turistično. Dejansko se nam je v 15 dneh uspelo izogniti Times Squaru. Čutim, da imam veliko energije za življenje v takem mestu, vsaj kakšno leto ali dve.
Na razstavi boste razstavili fotografije iz Kalifornije. Kako to, da na ogled ne bo fotografij iz New Yorka?
Ker jih iz New Yorka sploh nimam. Tako smo letali naokoli in cel dan delali, obiskovali trgovine s kolesarskimi stvarmi in si ogledovali razstave. Poleg tega smo prišli ravno v času vročinskega vala, zato fizično nisem bila zmožna fotografirati, kaj šele, da bi dojemala okolje in stavbe okoli sebe. Kako pa ste doživljali Kalifornijo? Bilo je bolj mrzlo, v San Franciscu celo za kakšnih 15 stopinj Celzija manj. Prišli smo nepripravljeni, predstavljali smo si, da bomo v oblekicah in kratkih hlačah, nato pa se je izkazalo, da je to povsem nekaj drugega, še posebno obalno območje San Francisca, ki je bilo pokrito z meglo in zato čez dan le okoli 13 stopinj Celzija, zaradi česar sem si mogla kupiti kavbojke, saj nisem imela kaj obleči.
Koliko časa in kje vse ste bili v Kaliforniji?
14 dni. Prileteli smo v San Francisco in pot nadaljevali z avtom v Los Angeles. Bi jih želeli izkoristiti kaj več? Definitivno ne.
Zakaj? Občutek imam, da Kalifornija na vas ni naredila vtisa, medtem ko nas nekatere zelo vleče tja.
Seveda, ker misliš, da je krasno. V otroštvu in med odraščanjem smo videli vse tiste filme o Kaliforniji in v glavi imamo, da je ta nekaj romantičnega in lepega.
Kako pa danes, več kot pol leta pozneje, gledate na serijo kalifornijskih fotografij?
Zanimivo se mi zdi, saj so slike čisto drugačne, kot je tam v resnici. Zelo fascinantno je – dežela je izjemno fotogenična, da pa bi tam živela … Nikakor. Jaz ne. L. A. je zelo razprostrt in ogromen, Evropejcu prijaznega mestnega prevoza pa ni, zato se je treba z avtom prevažati povsod. Sama sem brez vozniškega izpita, prevažam se ali s kolesom ali z javnim prevozom, zato dejstvo, da moraš toliko časa preživeti v avtu, name vpliva še posebej slabo. Mesto je namreč razdeljeno in vsaka vožnja na drug konec traja dve uri. Ljudje so tam neprestano na cesti. Ne moreš kar priti in se malo sprehoditi po centru, ker ga ni. Obstaja zelo dobra knjiga umetnice Mirande July It chooses you, ki govori o tem, kako se ljudje iz različnih življenjskih okolij in slojev v L.A-ju ne srečujejo. Če ga primerjam z New Yorkom, si tam venomer med ljudmi. Vsi se vozijo s podzemno železnico in mesto je veliko bolj živo, interakcija različnih ljudi pa je konstantna. Julyjina knjiga je prav zato zanimiva – delala je namreč intervjuje z ljudmi, ki jih nikoli ne bi srečala, zato predstavlja enkraten vpogled v tamkajšnjo družbo.
Videli ste torej veliko več kot samo Los Angeles, pokukali ste v življenje za njegovo kuliso. Kje ste živeli?
Živeli smo pri Slovencu, ki je tistem času tam ravno nekaj snemal. Spali smo pri njemu in ker surfa, nas je peljal pogledat, kje dela, skupaj smo šli ven in živeli neko običajno življenje. Ker smo imeli avto, smo šli po puščavski notranjosti in se vrnili po zunanji, ogledali smo si Big Sur in nacionalni park s čudovito naravo – gozdovi, hribi, skale, klifi …
Koliko fotografij ste prinesli s seboj domov?
Poslikala sem okoli deset filmov, vsak ima po 36 slik, torej okoli 360 slik.
Nam lahko opišete serijo fotografij, ki jih bomo videli na razstavi?
To so bili sprotni posnetki. Kalifornija mi je bila fascinantna v smislu arhitekture in urbanega okolja. Povsem drugače je kot pri nas, hiše so drugačne, avtomobili so drugačni, črte po cesti in javna razsvetljava so drugačni. Veliko stvari je dopolnjenih, sestavljenih, povsod so neke smeti in vse je bolj surovo. Ljudje živijo v svojih lepih hiškah in imajo morda notranjost še bolj urejeno, vendar je okolje malce zastarelo, kot se ne bi nihče s tem ukvarjal. Fascinirale so me predvsem anomalije v urbanem okolju, kar sem tudi fotografirala. Pa tudi sama narava, Big Sur, na primer.
Pa imajo tam kaj parkov?
Mislim, da ja, vendar jih zares nismo videli. Šli smo na dolge plaže, kar je po svoje tudi zanimivo. Vsi surfajo in to mi je bilo lepo videti. Vsi se ukvarjajo s športom, čeprav morje ni primerno za plavanje, saj so valovi ogromni. Vendar je lepo videti stare gospode, za katere misliš, da so že krepko v letih, ki pridejo s svojim surfom in se zaletijo v valove. In tiste palme … mmm, zelo so me fascinirale. Čisto tanke in zelo visoke so, par deset metrov.
Kaj vam je pri fotografiji pomembno?
Zelo pomemben mi je humor, zato upam, da se to kaže skozi moje fotke – hecne, smešne, bizarne situacije.
Katera bizarna situacija vam v tem trenutku pade na pamet in ste jo ujeli v objektiv?
Imam sliko, ki je zelo posrečena, objavila sem jo tudi na blogu, in sicer pred rdečim drevesom stoji rdeč avto. Ni bizarno, ampak je hecno. Kot bi bila inscenirana situacija, ki pa to ni.
Torej so to tudi stvari, ki vam najprej padejo v oči?
Ja, predvsem anomalije v okolju. Stvari, ki obstajajo, vendar nanje nihče ni imel vpliva. Zanimivo mi je tudi, kaj ljudje naredijo pri svojih hišah, kako jim kaktus čudno zraste, na primer. Mojo pozornost vzbudijo majhne stvari, ki jih drugi ne opazijo. Spremljam tudi druge ljudi in njihova dela, fotografe, ki so mi zanimivi. Zdaj sem si že malo izostrila okus; na začetku mi je bilo veliko stvari všeč, zdaj pa že manj in te morajo biti koherentne, dosledne. Ideja mora biti osebna in izvirna. Skozi serijo fotografij se vidi osebnost fotografa oziroma, kaj želi pokazati. Vsak lahko naredi dobro fotografijo, zato se mi vrhunec zdi koherentna serija, iz katere je razvidno, kaj je osebi všeč, kaj jo zanima, kako gleda na svet, kakšne vrednote ima.
Ko ste ravno omenili fotografe. Kateri izmed njih vas najbolj navdihuje?
V sedanjem času mi je najbolj všeč Wolfgang Tillmans, nemški fotograf. Genialen je, vendar težko ubesedim njegovo genialnost. Cel njegov opus predstavlja, kakšen je. Če bi videla tri njegove slike, se mi verjetno ne bi zdelo nič genialnega v tem. Obenem je izdal tudi nekaj knjig, v katerih govori o svojem delu in skozi to teorijo, razmišljanje in ideje ga človek dojema čisto drugače.
Kaj vam je predstavljalo pri fotografiranju Kalifornije največji izziv?
Nič. Fotografiranje jemljem povsem lahkotno, nisem obremenjena in ne načrtujem. Če grem na kakšno potovanje, imam fotoaparat vedno s seboj, vendar se ne obremenjujem s tem, da bi morala kaj nujno poslikati. Gre za neko dokumentacijo in to je nekaj, kar mi je v tistem trenutku zanimivo. Če bi bila brez fotoaparata, bi imela pa to v glavi.
Kateri delček sveta bi si želeli v prihodnje raziskati s svojim fotoaparatom?
Azijo. Zadnje čase me vleče v Seul, zato bi v Južno Korejo zelo rada šla. In pa na Japonsko.
Nekaj Adinih fotografij si oglejte v spodnji galeriji.
