„Ból oczyszcza miłość, czyni ją prawdziwą, autentyczną, czystą. Poza tym usuwa wszystko, co miłością nie jest”. – Carlo Carretto
Ko sta se srečala, je njen svet postal popoln. Nebo je bilo bolj modro, zvezde so še močneje sijale. Od trenutka, ko ga je srečala je vedela, da se je rodila, da ga bi ljubila.
Ujela se je v njegov pogled, v krivuljo nasmeha, da je spregledala hudobnost v njegovi duši. Pozabila je, da ga mora najprej spoznati, mu počasi zaupati in ne hiteti v nadaljevanje odnosa.
Zdelo se ji je, da se je sestavila iz zdrobljenih koščkov, da je spet postala zaljubljena, srečna. Takrat še ni vedela, da bo njeno srce kaj kmalu spet zdrobljeno.
In on, njena ljubezen, njen moški, bo razlog, da se bo spet počutila, kakor da nikoli več ne bo mogla ljubiti. Takrat ni vedela, sedaj ve.
Spoznala je, da je bila le lutka, črtica v njegovi igri zla, da je bila le ženska, ki jo je izkoristil, ji lagal in jo ignoriral. Pripravil jo je do tega, da mu je zaupala, kakor ni še nikomur. Povedala mu je marsikaj.
Ko je bilo vse po njegovem, je bilo dobro, če ne, je bilo hudo. Ignoriral jo je ali pa so padale težke besede. A bilo ji je vseeno. Pustila mu je čisto blizu sebe, spustila ga je v srce, dokler ni spoznala, da jo bo uničil. Da jo je izigral.
Jezna je bila nase, da je to dopustila.
Jezna, ker ga je ljubila, ker mu je dovolila, da jo je čustveno uničil. Mesece je mislila nanj in se spraševala, zakaj. Ob mislih na skupne trenutke se ji je zdelo, da ne more dihati.
Ljubila ga je, ne glede na to, kar ji je naredil, rekel. Ljubezen jo je uničevala, namesto da bi se zaradi nje počutila popolno.
Zaradi njega je postala šibka v trenutkih, ko si je želela biti močna. Zaradi njega je jokala, ko se je želela smejati.
Nihče ni vedel, kaj se dogaja v njej. Nihče ni videl njene žalosti. Videli so le njen nasmeh, njeno masko, za katero je skrivala bolečino. Nihče ni videl njenih modric, ran in brazgotin na srcu.
Izdal jo je. Vzel jo je za samoumevno in uporabil vse zaupane besede o njeni boleči preteklosti proti njej s tem, da bi jo prizadel v sedanjosti.
Nikoli je ni cenil, ni želel videti, da je ona ena izmed redkih oseb, ki so ga ljubile, ki bi zanj šle na konec sveta in se zavzele zanj, ko so mu vsi obrnili hrbet. Namesto tega je z njo čustveno manipuliral.
Iz vseh padcev v življenju pridejo slejkoprej dobre stvari … a ne zanj, zanjo. Ni več v njegovem oklepu, v njegovem narcističnem objemu. In ve, da bo našla nekoga, ki jo bo imel rad in jo bo sprejel takšno, kakršna je.
Nekoga, ki bo pobral koščke njenega srca, ki so se razpršili naokoli. Nekoga, ki jo bo dvignil, ji podal roko, da bo vstala, da se bo spet zaljubila, da bo spet verjela v ljubezen. Nekoga, ki jo spravljal v smeh in se bo z njim smejala, kakor se še z nikomer ni. Nekoga, ki bo cenil čas, ki ga bo preživel z njo in razmišljal, da bo vsak razpoložljiv trenutek preživel z njo.
Nekoga, ki mu bo prioriteta v natrpanem urniku, pa čeprav ji bo poslal le poljub po telefonu. Nekoga, ki jo bo poljubil na nos, ki bo ljubil vsak centimeter njenega telesa. Nekoga, ki se bo zaljubil vanjo, ker bo verjel, da je zaupanja vredna.
Našla bo nekoga, ki ji ne bo povzročal bolečine in ki ji bo pokazal svoje prave barve, svoj pravi jaz. Nekoga, ki ji bo pokazal, kaj pomeni biti pravi moški, moški, ki jo bo ljubil takšno kakršna je, nepopolno.
Njegovo obnašanje ji je pustilo spoznanje, da naj svojo zaljubljenost in partnerstvo odslej jemlje bolj previdno in počasi, naj zaupa instinktu. Sedaj ve, da je v sebi močna in da nikoli ne sme obupati nad sabo in si dovoliti, da v odnosu izgubi sebe. Zdaj tudi ve, kakšno je življenje brez njega. In življenje je lepo.
Želela si je, da bi mu rekla hvala, da je bila del njegovega življenja, ampak to bi bila laž. Želi se mu le zahvaliti za to, da je bil lekcija, ki se je je morala naučiti, da lahko danes ljubi pravega moškega.
