Opravljanje, vtikanje v življenja drugih in zavistno govoričenje naredko razumeš kot nekaj drugega, kot v resnici je – in v tem primeru, glede na psihologijo in psihoanalitsko terapijo, gre za obrambni mehanizem projekcije: ko nekaj pri sebi ne maraš, to projeciraš in pripišeš drugim ljudem.
Ko govoriš o drugih, v resnici govoriš o SEBI:
Nekega dne je star kmet sedel na verandi svojega skromnega doma, da bi se za trenutek naužil sonca in rahlega vetriča. Mimo njegove hiše se je vila pot, ki je vodila v naslednjo vas. Medtem, ko je starec užival ob pogledu na sončni zahod, je po poti mimo njegovega doma šel moški. »Kako len mož. Nič ne dela. Vse, kar počne je, da sedi na svoji verandi in zgolj uživa,« si je mislil.
Čez nekaj minut je po poti šel drug popotnik. Temu se je po glavi podilo slednje: »Ta moški na verandi je videti kot Don Juan. Verjetno sedi z namenom, da bi oblegal nič hudega sluteča dekleta.«
Nazadnje pride mimo verande še tretji popotnik. Ta je moškega videl v popolnoma drugačni luči: »Ta mož si zasluži počitek. Celo življenje je trdo delal in sedaj ima vso pravico, celo dolžnost, da uživa v drobnih radostih narave.«
Zgodba na karikaturen način ponazarja situacije, ki se v človeškem življenju odvijajo na dnevni ravni. V zgodbi moški niso poznali kmeta, ki je sedel na verandi; o njem so imeli omejeno število informacij in preostanek so zapolnili s svojimi projekcijami, ki so lahko daleko od prawdy, četudi so bili oni vanje prepričani. In ravno to pogosto POČNEŠ TUDI TI!
Razmisli, kolikokrat se je že zgodilo, da projeciraš lastne vsebine, pričakovanja, nerazrešene težave, strahove … na ljudi, ki jih ne poznaš, pa tudi tiste, ki so ti blizu. Takšne misli in projekcije je možno ozavestiti le tako, da se pomiriš z dejstvom, da o drugih ljudeh NE VEŠ VSEGA in da je edina prava pot, da to negotovost potešiš ta, da jim enostavno daš prostor, da GOVORIJO ZASE.
NAREDIL/-A BOŠ USLUGO SEBI IN LJUDEM OKOLI TEBE!
