„Będę cię potrzebować, gdy będę stary, tak samo jak teraz, ale nawet bardziej”.
Pred vami je čudovita pesem pesnika Gorana Tadića, ki govori o neskončni ljubezni. Ljubezni, ki vam orosi oko in si želite, da bi jo doživeli sami.
——
Potreboval te bom, ko bom star in bom godrnjal,
ko ne bom vedel, kje so moja očala,
da mi rečeš: “Tam so na tvojem nosu, ti stari norec.
Ti in tvoje srce bi jih še vedno iskala, če me ne bi bilo,
da ti povem, da je vse na svojem mestu.”
Potreboval te bom, ko bom star,
da se te z veseljem spomnim,
namesto, da se te spominjam z žalostjo.
Potreboval te bom v starosti, da te bom opozoril,
ko rečeš:“No, se spomniš, kakšna sem bila?”,
da ne smeš tako govoriti v moji prisotnosti,
ker si mi lepša, kakor kdajkoli prej.
Potrebujem te v starosti, da se bova norčevala iz nje,
ko naju vpraša, kje je najina mladost.
Potreboval te bom v starosti, ko mi ne bo uspelo,
reči:“Bolje možgani, kakor srce.”
Potreboval te bom, ko bom star,
da nama ne dopustiš, da se starava.
Potreboval te bom v starosti, da mi rečeš:
“Rekel si, da me ne moreš še bolj ljubiti.”
Potrebujem te v starosti, da me kregaš,
ker trdim, da zdravniki nimajo pojma
in ne jemljem zdravil,
ker si ti najboljše zdravilo za moje srce.
Potreboval te bom v starosti,
da me vržeš iz kuhinje, ko pečeš piškote:
“Bodi potrpežljiv, slabši si kot otrok.”
Potreboval te bom, ko bom star,
kakor te potrebujem sedaj, ampak še bolj.
Potreboval te bom, ko bom star, da me vprašaš:
“A spet si želiš tega?”
in ti rečem: “Vedno mi je mar zate.”
Potreboval te bom, da mi rečeš:“Žal mi je, da sem vpila nate”
in te potolažim: “Nisem te sploh jemal resno.”
Potreboval te bom v starosti, ko me boš poklicala dedek,
In ti bom rekel: “Reci, moj mali piščanček.”
Potreboval te bom v starosti, da te ljubim tudi tedaj,
ko me starost zapusti.
kakor te potrebujem sedaj, ampak še bolj.”
