Pierwsza słoweńska inscenizacja Medei Seneki w reżyserii Meta Hočevara z Natašą Barbarą Gračner w roli głównej podbija dużą scenę Lublańskiego Dramatu.
“Medea – pregnana, ponižana, oropana, prevarana, brezpravna, brez vsega, izbrisana – ne more ničesar več izgubiti, ker je izgubila že vse. Če izpustimo Medejo in pretvorimo pridevnike v množino, dobimo: preganjani, ponižani, oropani, prevarani, brezpravni, brez vsega, izbrisani, ničesar ne morejo izgubiti, ker so že vse izgubili”. Tako zgovorno je ravnatelj Dramaty Igor Samobor izpostavil metaforično podobnost časa pred 2.000 leti, v katerem je Medeja nastala, in časa, v katerem živimo danes. Medeja se na odru Drame predstavlja v prevodu Jere Ivanc, v režiji in na sceni Mete Hočevar, z glasbo Draga Ivanuše i z Natašo Barbaro Gračner v glavni vlogi.
Mitska tragična zgodba o Medeji, ki se nezvestemu možu maščuje z najbolj nedoumljivim zločinom – umorom otrok, dobi pri Seneki dimenzije, ki presegajo intimna, družinska razmerja. Nataša Barbara Gračner je vlogo Medeje doživljala kot že vnaprej obsojeno vlogo. A pri tem poudarja, da s to uprizoritvijo gledalcem ne ponujajo odgovora, temveč mu prepuščajo, da lahko svojo začetno sodbo spremeni.
Uprizoritev, ki jo je treba doživeti.
