Czy biżuteria jako nośnik wartości symbolicznej, estetycznej i materialnej zasługuje na szczególne traktowanie? Zdecydowanie. Moje podejście polega na tym, że zaczynam od zaprojektowania dwudziestu różnych pierścionków, z których następnie wybieram dziesięć. W ten sposób trochę udoskonalam te dziesięć
Si nakit kot nosilec simbolne, estetske in materialne vrednosti zasluži poseben pristop?
Vsekakor. Moj pristop je takšen, da začnem z oblikovanjem dvajsetih različnih prstanov, od katerih jih potem selekcioniram deset. Teh deset malo dodelam, tako je potem lažji izbor pri še eni selekciji. Ko jih izberem pet, poskušam vanje vnesti vse svoje znanje in dobiti iz njih maksimum. Najhuje je, kadar se mudi, takrat skoraj gotovo ne bo dovolj dobro uspelo. Zato si praviloma prav v takšnih trenutkih vzamem čas za kavo in mislim na vse drugo, samo na nakit ne. Ko se čez pol ure ponovno usedem za mizo, začnejo stvari same od sebe “leleti” skupaj. Na koncu teh pet prstanov dodelujem od dva do tri tedne, ostalih petnajst pa spravim v škatlo. Ko ideja za katerega izmed teh dozori, spustim vse iz rok in se le-temu popolnoma posvetim. Če bi se mu čez dve uri, bi zagotovo pozabil polovico idej.
Kako nastane določen prstan izpod vaših rok?
Vsezkozi po malem spreminjam pristope do izdelka, saj se v zlatarstvu, kot marsikje drugje, učiš celo življenje. Če se enkrat ukalupiš, ne spremin jaš pristopa in se ne prilagajaš, kar naenkrat zaspiš. Skratka, običajno nastane najprej risba, nato izdelek. Vendar se mi je že zgodilo, da sem risbo založil in nisem imel podatkov za nastanek izdelka, zato sem ga poskusil narediti po spominu. Ker nisem imel natančnih podatkov, sem seveda določene stvari naredil drugače. Rezultat je bil izdelek, ki je zaradi majhnih sprememb izgledal veliko lepše kot tisti iz papirja. Od navdušenja sem vse risbe, ki sem jih našel tisti dan, zmetal v koš. Ugotovil sem, da izdelek brez natančnih navodil lahko narediš z majhnimi spremembami, a prav zaradi te spontanosti dobi neko večjo vrednost. Sedaj delam vse na pamet, najprej v srebru – da vidim izgled in ko so vsi detajli dodelani, še v zlatu. Ker je vse narejeno ročno, je vsak kos tudi unikat.
Se pri nakitu menjajo trendi tako hitro kot na modnih pistah?
Ne, tu ne gre tako hitro, saj bi potem vsak imel doma zalogo nakita. Nakit mora biti narejen, vsaj mi ga izdelujemo tako, da je vsak kos uporaben najmanj deset let. To pomeni, da bolj kot je izdelek moderen oziroma v trendu, manj časa bo “preživel”. Če izdelek ni načičkan, ampak iz čistih linij in narejen čutno, ga bomo vsi z veseljem dolgo nosili.
Kje in kako se oblikujejo trendi nakita? Velja morda katero svetovno mesto za prestolnico nakita?
Težko vprašanje. Trendi gotovo nastajajo v Evropi. Američani namreč delajo samo z “model makerji”, kar se meni zdi nakit brez duše in takšnega je ogromno. V Evropi se črpa iz zgodovine, po mojem italijanske, francoske in nemške, mogoče celo švicarske, zaradi bogate urarske zgodovine. V Baslu v švici je tudi največji sejem ur in nakita v Evropi. Ne bi pa mogel reči, da neko zlatarsko mesto narekuje trende.
Obstaja blagovna znamka ali zlatar, čigar delo se posebej ceniš?
Ne vem, katerega zlatarja bi lahko posebej izpostavil. Zelo cenim uspeh tuje blagovne znamke Roger Dubuis. Je vrhunski švicarski urar, ki se s petnajst let obstoja blagovne znamke enakovredno meri z vrhunskimi blagovnimi znamkami, ki imajo 150-letno tradicijo.
Katere kombinacije materialov in v kakšnih oblikah trenutno veljajo za vrhunske?
Vsak ima svoj okus. Meni je najbolj všeč nakit iz belega zlata z diamanti ali kombinacija belega in rožnatega zlata. V tujini je rumeno zlato out, vendar če ima nekdo ves nakit v rumenem zlatu, ga ne bodo zanimali trendi in bo pač kupil rumeno zlato. Glede oblik pri omenjenem nakitu prevladujejo enostavne oblike.
Imate kaj skupnega s časi rokodelcev, ko so zlatarji brez posebne tehnologije oblikovali nakit?
Veliko ali celo kar vse. Pred približno desetimi leti sem imel možnost delati nakit z “model makerjem”. To je ogromna škatla z vsemi mogočimi rezili, frezerji, rezkarji, čipi … Oblikovalec nariše prstan na računalnik (naris, tloris, stranski ris) in ta ga nato, ko so vstavljeni vsi podatki in mere, preoblikuje v tridimenzionalno obliko. Če ti je, kar si si zamislil, všeč, pritisneš enter. Čez približno štiri ure sežeš z roko v škatlo in potegneš ven gotov prstan iz voska, ki ga nato vstaviš v kalup in odliješ v zlatu. Ves postopek opraviš brez kateregakoli zlatarskega orodja. Vendar sem sčasoma opazil, da vse skupaj deluje prehitro, pozabiš na detajle, skratka rezultat je nakit brez duše. Zato sem šel počasi korak za korakom nazaj, k izdelovanju z vedno manj sodobne tehnologije in vedno več ročnega dela.
Si svojo ženo zaročili s prstanom lastne izdelave?
Seveda. Ženo sem zaročil s svojim prstanom, ki sem ga prej pet dni skrival v motorističnem kombinezonu. Z motorjem sva šla čez Dolomite v švico do St. Moritza. Zaročila sva se na prelazu Stelvio. Bilo je lepo presenečenje. Na 2758 metrih.
Popoldneve preživljaš med nakitom ali se mu raje umakneš?
Popoldneve tako ali tako preživljam v zlatarni. Se pa zvečer z ženo vedno več pogovarjava o nakitu, saj odpiramo novo prodajno mesto v Ljubljani. V Poročnem kotičku bo vodila prodajo poročnih in zaročnih prstanov.
Kje si privoščiš ustvarjalno kavo, kosilo, sladico …?
Dan začnem s kavo v Evropi, za kosilo je bolj malo časa, zato pojem kaj na hitro. Če pa si zaželim sladice, grem v kavarnico Leonardo. Sobotne popoldneve in nedelje preživljam z družino na kakšnem krajšem izletu, najraje v Kranjski Gori.
Si silvestrovo zasluži poseben set nakita?
Vsekakor je to posebna noč v letu. Takrat je najbolje, da si ne nadenemo vsega, kar je v domači šatuljici. Lepo je, če si ženska nadene pravi kos. Mogoče ogrlico in nujno samo en prstan. Manj je več.
