Večina ljudi ob besedi “mama” pomisli na požrtvovalno žensko, ki do svojih otrok goji brezpogojno ljubezen in na žensko, ki bo naredila vse, kar je v njeni moči, da bo potomce popeljala na pravo pot ter se bo pri tem pripraljvena odreči vsem in vsemu. A vse mame niso takšne. Ali veste, kakšna je toksična mama?
Dokler bomo verjeli v univerzalno materinsko ljubezen – mit, ki ga naša kultura aktivno podpira – ne bomo videli prave moči, ki jih imajo nad nami naši starši. O mamah namreč radi razmišljamo kot o ženskah, ki nas varjujejo, kot o lepih in požrtovavalnih ženskah, ampak je temu vedno tako?
Starši ne samo da ustvarjajo svet okoli svojega otroka, temveč tudi narekujejo, kako bo otrok opazoval ta svet. Kot otroci “razumemo” kaj se dogaja v naši družini, kaj je izrečeno in zakaj, vendar ne vedno zato, ker bi bilo tudi v resnici temu tako, ampak ker so nam naše mame postregle z razlago, za katero menijo, da je za nas primerna. Zato ni čudno, da veliko otrok odrašča in verjame, da je vsako vedenje, ki ga vidi v družini, bodisi strupeno, destruktivno bodisi nasilno, normalno. Kot otroci verjamemo, da so vse družine podobne naši in spoznanje, da se druge družine lahko zelo drugačne, pride šele kasneje.
Opravičujemo mame, ki so na nas kričale, nas pretepale – nismo bili pridni, nismo jih poslušali. Verjamemo, da so naši bratje in sestre drugače obravnavani, ker so dobri, vredni ljubezni in občudovanja, mi pa ne. “Naporni, leni, nepošteni, neumni” smo, ker nam je tako rekla mama. In s tem prepričanjem odraščamo.
Takšne ženske uničujejo življenja in psiho svojih otrok …
1. Nabijanje občutka krivde in sramu
Takšno vedenje se začne z besedami “Ti vedno …” ali pa “Ti nikoli …” in se močno zareže v otrokovo zavest. V otroški glavi to postane osebna kritika, glas, ki nenehno ponavlja, krivi in išče napake, pohvala pa se izogiba.
2. Vloga žrtve
Mnoge mame igrajo žrtev, a se otroci tega niti ne zavedajo. Toksična mama otroka nenehno opominja, kako je nehvaležen, stavek pa se običajno konča z besedami “po vsem, kar sem naredila zate”. Takšno obnašanje živi v otroku in ko ta odraste, mama nadaljujej svojo toksično vlogo, še posebej, če je otrok zdaj razume, kaj dejnasko počne in poskuša omejiti stik z materjo.
3. Igra simpatij
Favoriziranje enega otroka ni redek pojav. A ko je mama z enim otrokom čudovita, z drugim pa strupena – ga ponižuje, stalno primerja z “dobrim” otrokom, pri čemer poudarja, kako slab je on – so psihološke težave skorajda zagotovljene. Psihologi pravijo, da se toksične mame tako obnašajo zato, ker s tem nadzorujejo otroke, da bi se tako izoblikoval odnos med sestrami in brati, kot si želijo one, in da bi otroci vedno imeli potrebo po njeni podpori in pohvali.
4. Pasivna agresija
Mama lahko pasivno agresijo nad otrokom izraža posredno, na primer s krtiziranjem očeta, ko je otrok prisoten. Razvoj otroka je neposredno povezan s tem, kako se starši obnašajo drug do drugega in kako se obnašajo do članov ožje ali širše družine, zato imajo starši veliko vlogo pri tem, kakšni bodo ti otroci kot odrasli ljudje. Če je otrok priča krutosti, verbalni jezi, kaznovanju s tišino, so velike možnosti, da bo otrok razvil podobne vedenjske motnje v povprečju med 8. in 10. letom starosti.
5. Psihološka manipulacija
Ta izraz se običajno povezuje z odraslimi, vendar je na žalost to mogoče tudi pri vzgoji otrok. Manipuliranje z otrokom je enostavno, saj so starši nesporna avtoriteta, kar pomeni, da otroci verjamejo v vse, kar starši povedo. Starši se ponavadi ne zavedajo, kako travmatična je lahko manipulacija za otroke, saj je otroštvo obdobje, ko se je pomembno naučiti verjeti v lastne misli in občutke ter zgraditi sposobnost razumevanja drugih ljudi.
6. Poniževanje in zasmehovanje
Mame iz izrazito potrebo po nadzoru ali z lastnostmi narcisa, so pogosto nagnjene k zasmehovanju otroških občutkov ali razmišljanj. Otrokom se posmehujejo in jih ponižujejo z besedami, gestami in imitacijami, zato že v otroštvu ubijejo njihovo samozavest in samospoštovanje.
7. Žrtveno jagnje
Pri toksičnih mamah je običajno en otrok tisti, ki je kriv za vse in kaznovan za vse, pa če je kriv ali pa tudi ne. Takšni otroci začnejo že v otroštvu začnejo verjeti, da so odveč kjerkoli se pojavijo, zaradi česar se v obdobju adolescence lažje podvržejo psihoaktivnim snovem, alkoholu in drugemu destruktivnemu obnašanju.
8. Tišina kot najhujša kazen
Ko se oseba z nami ne pogovarja ali pa ne odgovarja na naša vprašanje, je to izraz prezira. Celo odrasli to vidijo kot zelo boleče in ponižujoče, ko gre za otroke, pa jih takšno obnašanje lahko uniči, še posebej, če prihaja s strani staršev.
