Iti na potovanje čisto sami samcati nam večini že samo zveni grozno strašljivo. V glavi se nam takoj prižgejo vsi alarmi: ‘’Kaj pa, če se mi kaj zgodi? Kaj pa, če se izgubim? Sam med tujimi ljudmi bom gotovo osamljen!’’ Toda če želimo najti sami sebe, se moramo kdaj tudi izgubiti. Preberite, zakaj bi moral vsak izmed nas vsaj enkrat v življenju potovati sam.
Če potuješ sam, postaneš veliko bolj samozavesten.
Povsem sami potujejo le najsamozavestnejši ljudje in tisti, ki to želijo postati. Ko enkrat sprejmeš odločitev, da se boš v povsem tuj svet podal popolnoma sam in ko potem tudi sam sediš na letalu ali vlaku brez wifi-ja, ki bi ti omogočal stik z vsem domačim in znanim, si vržen v vodo in imaš na izbiro le dvoje: da potoneš ali pa da se naučiš plavati. Seveda prej ali slej vsi splavamo, s takšnim potovanjem pa iz svojega comfort zone-a ne stopimo le psihično, temveč tudi fizično, kar se nam kasneje, ko se vrnemo v ‘’realnost’’, pozna na prav vseh področjih v življenju.
CONSULTE MAIS INFORMAÇÃO: 5 maneiras de viajar pelo mundo de graça
Na ‘’solo’’ potovanju postaneš veliko bolj odprt za ljudi, izkušnje in sprejemanje drugačnosti.
Ko se enkrat naučiš brez težav pristopiti k ljudem, se naučiš tudi tega, da na svetu ni le na miljarde ljudi, temveč tudi na miljarde različnih zgodb, izkušenj in razmišljanj, ki se razlikujejo od tvojih. Hkrati pa se naučiš, da nihče nima prav ali narobe in da je prav naša raznolikost tista, ki bogati in lepša življenje. Če potuješ sam, zato veš, da pri spoznavanju novih ljudi niso dovolj le odprta ušesa in oči, temveč tudi odprta glava, odprto srce in veliko radovednosti.
Če potuješ sam, se naučiš biti sproščen med samimi neznanci in hitro navezovati stike.
Če si v tuji državi sam, moraš praktično takoj pristopiti k neznancem: če ne drugega, da vprašaš za pot do hostla ali pa muzeja. Seveda pa smo ljudje socialna bitja in če premoremo toliko poguma, da oči dvignemo od telefona, hitro opazimo, da so okoli nas ljudje, ki so sicer tujci, toda vseeno le ljudje tako kot mi. Če potujemo sami se naučimo popolnoma sproščeno pristopiti do neznancev – brez zadržkov in omejenih misli kot so ‘’Le kaj si bo mislil o meni!?’’ (Ker si nihče ne bo mislil nič, razen da ste samozavestni, pogumni in vredni občudovanja, če ste zmožni sami in sproščeno hoditi po svetu.)
Veliko bolje spoznaš samega sebe in se enkrat za spremembo odločaš le glede na svoje potrebe.
Solo potovanje ima veliko prednost: nikoli se ne rabiš prilagajati nikomur, razen sebi. Zato ni nobenega čakanja drugih pred WC-ji, trgovinami, ki te odbijajo že na prvi pogled in nezanimivimi muzeji. Ker si sam, so na spisku prioritet le tvoje želje in potrebe, ki jih lahko izpolniš kadarkoli in kakorkoli želiš, pri tem pa je velik plus tudi to, da veliko bolje spoznaš samega sebe. Le na tebi je namreč, da se zjasniš, kaj tvoje prioritete sploh so, kaj ti ustreza in česa pač enostavno ne želiš početi.
Če potuješ sam, se enkrat za vselej naučiš zaupati tako svoji intuiciji kot svetu.
Če potujemo sami, nimamo druge izbire, kot da prisluhnemo samim sebi. Najpomembneje je, da zaupamo svojemu notranjemu glasu oziroma intuiciji, ki nam vedno sporoča, kaj je prav in kaj ni. Če se počutimo izgubljene, je torej intuicija naš kompas, ki mu lahko vedno zaupamo. Poleg tega s časom in vajo ta večkrat potlačeni notranji glas postane veliko glasnejši. Pomembna lekcija na solo potovanju je tudi ta, da so ljudje v 99% resnično prijazni in nam hočejo dobro – ne glede na to, kako krut se včasih zdi svet.
Uživati začneš v svoji družbi.
Verjetno največ, kar lahko solo potovanje da, je da začneš uživati v svoji lastni družbi. V življenju ni nič stalnega, še najmanj pa so stalni ljudje, za katere mislimo, da so “naši” in da bodo vedno ob nas. Dogodki, ljudje, službe, mesta, države, obdobja…prav vse prihaja in odhaja, edini skupni imenovalec vsemu skupaj pa smo le mi sami. Zato se moramo zavedati, da če v tem življenju koga resnično ‘’imamo’’, potem imamo le sebe in če se imamo radi, potem vemo, da če smo sami, še ne pomeni, da smo tudi osamljeni.
