11 let na OxyContinu: Aleksander Volavšek o begu pred praznino

Aleksander Volavšek, avtor knjige Večna polnoč: v življenju odvisnika, v podkastu AIDEA razkriva anatomijo sodobne zasvojenosti. Tema ni le temačna izpoved z družbenega dna, temveč neizprosen portret funkcionalne zlorabe protibolečinskih tablet OxyContin, ki je trajala kar enajst let. Pogovor razgalja mehanizme bega pred seboj, neusmiljeno gonjo za uspehom in notranjo praznino, ki jo posameznik poskuša utišati s kemijo, medtem ko okolica pogosto ne opazi ničesar nenavadnega. Volavšek brez olepševanja secira pot od prvega stika z zdravili do trenutka, ko substanca popolnoma prevzame vsakdan. Opiše prehod od začetne evforije do življenja v okovih, kjer odpovejo ponos, zdravi odnosi in osebno upanje. V pogovoru izpostavi ključno miselno preobrazbo med dolgotrajnim okrevanjem: premik od prisilnega pravila »ne smem« do resnične notranje osvoboditve »ne potrebujem«. Dotakneta se vloge terapevtov, spoprijemanja z dolgčasom v treznem stanju, pasti instantne dopaminske sreče ter nevarnosti ponovitve bolezni. Med referencami omeni tudi deli Mi, otroci s postaje Zoo ter Konec otroštva, kar pogovoru doda širši kulturni okvir. Posnetek je nujen ogled za vsakogar, ki se v sodobnem tempu spopada z občutkom praznine ali meni, da je odvisnost rezervirana le za rob družbe. Ponuja boleče iskren vpogled v proces zdravljenja in dokazuje, da je trajna osebna preobrazba mogoča.