Jokainen tuntee joskus nostalgista lapsuuttaan kohtaan, varsinkin kun he voivat huonosti. Ja tunteiden kiireessä vauhtia sanelee nostalgia, jota voisi kutsua myös vanhoiksi hyviksi ajoiksi. Vaikka se pohjimmiltaan tarkoittaakin kaipausta johonkin, mikä oli, varsinkin miellyttävää, niin sen ei välttämättä tarvitse tuoda esiin jotain pahaa, sillä menneisyydessä ei ole mitään järkeä, mutta on kiva joskus muistella lapsuutta. Ja mikään ei herätä sitä enemmän kuin kuvagalleriamme.
Vsi smo polni nostalgia. V preteklosti se skriva vedno kaj prijetnega, zato je tudi ne vržemo stran kot preluknjane nogavice, četudi od nje ostaja samo muisti, ki je ujet na fotografiji ali v naši glavi.
LUE LISÄÄ: Jugonostalgija – sladki in nepozabni spomini
Nostalgični smo predvsem za mladimi leti, ko je bilo največ tistih ”prvi” to, ”prvi” ono. Morda se je na predmetih, ki nas popeljejo nazaj že nabral prah ali so celo končali na smetišču zgodovine, pa na slikah in v naši glavi ostajajo sveži, kot sveže prepleskana klop. In za obujanje spominov ni nujno treba odpreti družinskega albuma, ker spomini so sila prilagodljiva bitja in se naselijo kamorkoli. Samo poglejte kje vse ”domuje” naša nuoriso.
Nutellini kozarci z risanimi junaki.
Sličice za album so bile nekoč edina prava ”valuta” v šoli.
Največji užitek je bilo komu dati kaj na hrbet, ne da bi on to vedel.
Najboljša uporaba ježka.
Obvezno orodje vsakega pridnega učenca ali bolje, učenke.
Pred internetom smo takole preverjali sveže športne rezultate.
To je bila nekoč najbolj težka odločitev, ki ste jo morali sprejeti.
Vsakič, ko smo se lahko igrali na igralih je bilo sanjsko. Sploh, če smo bili lahko vlakovodje.
O ja, poznamo to.
Ni bilo boljšega kot biti tisti, ki upravlja z grafoskopom. Razen, ko smo bili poslani, da med poukom kaj odnesemo v drugi razred. Tisto je bila prava avantura.
Brez dobrega starega filma bi bili spomini precej bolj ”lokalni”, zaradi njih pa smo lahko spomine podelil tudi z drugimi, tistimi, ki niso bili tam.
Še koga kar zmrazi ob pogledu na tole?
Ja, preden smo postali filatelisti, vsi smo bili kindertilisti. Zbiranje figuric iz Kinder jajčka je bilo zakon.
Nedeljski večer ni bil popoln, če si nismo ogledali Iger brez meja.
Včasih so bile žvečilke luksuz.
Kdo se ne spomni Trolčkov? Takole z distance zgledajo kar malce srhljivo.
Pred plastičnimi karticami smo imeli tole. S pogrizeno ovojnico jasno.
Čeprav so te skodelice spomin na otroštvo, pa jih v vrtcih in šolah najdemo še danes.
Ultimativno pisalo vsakega osnovnošolca.
Kozarec, ki se ni razbil!
Včasih smo namesto v zaslone bulili v tole. ”Angry Birds” preden so bili ti kul.