Vaikka me kaikki aloitamme ruoasta ja siitä, mitä ruokalistalta pitäisi jättää pois laihduttamisen yhteydessä, unohdamme, että toimenpiteiden ei tarvitse olla niin rajuja, jos huolehdimme hyvästä ruuansulatuksesta. Tämä alkaa ruoan tuomisesta suuhun. Muistatko, kun vanhempasi lukivat sinulle Leviticuksen, koska et pureskellut ruokaasi tarpeeksi ennen sen nielemistä? Tuolloin et luultavasti ymmärtänyt, miksi pureskelu oli niin tärkeää, mutta vanhemmat eivät ulvoneet siellä yhdessä päivässä. Pureskelu on avain hyvään ruuansulatukseen, ja hyvä ruoansulatus on tie hoikan vartaloon.
Diete se običajno lotevamo na napačnem koncu. Ni namreč toliko pomembno kaj gre v naša usta kot to, da hrano dobro prežvečimo preden jo pogoltnemo. Prav žvečenje je namreč skrivna sestavina hujšanja in pot do vitke postave. In če so tudi vas starši kot otroka opozarjali, da morate hrano preden jo pogoltnete dobro prežvečiti, je bilo modro, če ste upoštevali njihov nasvet, kajti to se vam na postavi pozna še danes. Sicer pa ste verjetno eden izmed tistih, ki grižljaj prežveči vsega šestkrat preden ga pogoltnete, kot je ugotovila nedavna študija, ki jo je opravila prehranska veriga Subway. To je nekako v skladu z današnjim hitrim tempom življenja, ko pogosto jemo prehitro in hrano goltamo, namesto, da bi jo konkretno prežvečili.
To pa je izredno pomembno, saj se proces razkrajanje hrane začne že v ustih, ne šele, ko prečka požiralnik. Z njim močno razbremenimo zgornji del prebavil, saj hrana razpade na manjše kose, prebavni encimi v slini pa pridejo v stik z večjo površino, s čimer imajo več ”mesa” za obdelavo. Encimi hrano hitro predelajo in razgradijo na posamezne sestavine, ki jih celice lahko absorbirajo in uporabijo (z žvečenjem tako telo absorbira več hranil in proteinov– slednji pomagajo pri rasti mišic). Tako se proces razkrajanja prične že v ”zgornjem nadstropju”, sledi razgrajevanje beljakovin, za kar je zadolžena želodčna kislina v želodcu, v naslednji fazi pa hrano, oziroma kar je ostalo od nje, v roke dobi še bazično okolje črevesja, kjer se koščki dokončno razgradijo. Žvečenje pri tem opravlja še eno pomembno funkcijo. Že vnaprej pošlje obvestilo gastrointestinalnemu traktu (t.j. prebavni cevi), da je hrana na poti in da naj ”na ogenj pristavi” kislino za nadaljnjo razgradnjo.
LUE LISÄÄ: Onko tämä laihan vartalon tärkein ravitsemusperiaate?
Nekateri strokovnjaki (Westchester University of Pennsylvania) pravijo, da bi morali vsak grižljaj prežvečiti od 30- do 50-krat preden ga pogoltnemo, spet drugi (Ohio State University) pravijo, da je za mehkejšo hrano norma od 5- do 10-krat, za bolj kompaktno pa vsaj 30-krat. Sliši se veliko, a številke ni nemogoče doseči. To pa ne pomeni, da morate zdaj med vsakim grižljajem šteti in si uničiti veselje do hrane. Sprva boste morali to sicer še delati zavestno, kmalu pa vam bo prešlo v kri.
Žvečenje pa je dobro še iz enega vidika. Upočasni proces prehranjevanja. Dobro prežvečena hrana tako spodbudi delovanje tistih delov telesa, ki so zadolženi, da nam dostavijo občutek sitosti (do možganov signal, ki ga pošilja želodec, to je občutek sitosti, potuje 20 minuuttia). Če žvečimo premalo, ti občutki običajno zamudijo ”na delo”, če jemo počasi, pa so točni kot nemški vlaki. V prvem primeru tako že presežemo ”limit” ko dobimo opozorilo in smo že zaužili več od potrebnega. S počasnejšim prehranjevanjem tako lažje kontroliramo velikosti porcij in zmanjšamo vnos kalorij in pod to trditev so se podpisale številne študije. Ena ugotavlja, da ljudje, ki jedo počasneje, v povprečju na obrok zaužijejo 88 kalorij manj, druga je dokazala, da se vnos zmanjša za tretjino, spet tretja, da so tisti, ki so grižljaj prežvečili 40-krat preden so ga pogoltnili, pojedli 12 odstotkov manj kot tisti, ki so ga prežvečili zgolj 15-krat. In če vas je strah, da ne boste kos nalogi, nikar ne mečite puške v koruzo. Za vse namreč obstaja sovellus, tudi za to, kolikokrat ste prežvečili hrano preden ste jo pogoltnili.
