لقد كان ذات يوم فندقًا للشهوة وجنة للمصممين... إنه يوم الجمعة. أنا جالس في المكتب، وتظهر عقارب الساعة في الثالثة والنصف، ويمكن سماع "الذروة" العالية في الراديو، معلنة الأخبار اليومية، وبالطبع الطقس. "ستكون عطلة نهاية الأسبوع التالية مشمسة وجميلة، بعد وقت طويل وهي واحدة من القلائل التي يمكننا فيها ترك المظلات في المنزل، وقبل كل شيء ستكون مثالية لقفزة أخيرة في البحر، لأن التوقعات للأسبوع المقبل هي لم تعد مشمسة و وردية."
Že si začnem sestavljati urnik obveznosti za prihodnji teden, ko me presune misel, da ne bi bilo nič narobe, če si podaljšam vikend in grem na morje, za nekaj dni, dokler me dež ne prežene domov. Kot ponavadi se odpravim na nam najbližji otok, k sosedom, v prijetno hiško ob morju na koncu idilične ribiške vasi, kjer niti trgovine ni daleč naokoli, kjer sta le manjši hotel in dve obmorski “konobi”.
#190 City Magazine – Sodobni interier بواسطة مجلة المدينة
Med poležavanjem na plaži in branjem revij se moji pogledi venomer ustavljajo na skrivnostnem hotelu, ki stoji na drugi strani zaliva. Odločim se, da stvar malo raziščem, zato že brskam po napravi, ki je bolj pametna kot jaz, pa najdem naslove, kot so “Vzpon in padec jugoslovanskega hotela miru in pornografije” حسنًا “Mračna stran hrvaškega turizma”, “Haludovo pred propadom, ruski vlagatelji odšli”, “Nekoč najrazkošnejši in najrazvratnejši hotel v celem komunističnem svetu, danes zevajoča ruševina” … Spomnim se, da sem že pred leti nekaj brala o tem nekoč mogočnem hotelu, ki je veljal za mesto greha in dizajnerski raj. Tudi danes mogočnež predstavlja hkrati pekel in raj na Zemlji, vmes pa so vsi odtenki, od slave do propada, in obratno. Mogoče sem nekaj let premlada, da bi poznala vso njegovo zgodovino … Nič zato, moj zadnji dan dopusta bo dan za potešitev raziskovalnih apetitov in ker je že ponoči grmelo in je pihal jugo, je bila odločitev še kako primerna. Najprej se zapeljem do obale, se sprehodim, voda turkizno modra in kristalno čista. Mogočni borovci skrivajo park, ki loči plažo od hotela, a tudi ta je na žalost zapuščen in zaraščen, redke vrste grmičevja in rož kažejo na to, da je tu nekoč bila prelepa oaza sredozemskih rastlin in cvetja, park pa naj bi krasile unikatne skulpture priznanega hrvaškega kiparja Frana Kršinića. Pot nadaljujem mimo mini golfa in tenis igrišč do plesišča ter mimo razpadajočih apartmajev do hotela. Bilo je pozno v 60-ih letih, ko se je ameriški multimilijonar in založnik revije za odrasle Penthouse, Bob Guccione, zaljubil v ta misteriozni kraj in se odločil postaviti raj, predvsem pa je videl pot, ki naj bi zrušila zid hladne vojne. Za glavnega arhitekta je postavil Borisa Magaša, ki se je podpisal pod projekte zelo znanih jugoslovanskih objektov, in resort za ljubitelje ležernosti se je pričel graditi. Že vstop v mogočno avlo da vedeti, da je bil tu včasih zaklad vrhunskih dizajnerskih kosov, ploščice v savnah in salonu lepote so nakazovale prestiž in bogastvo. Govori se, da naj bi bila velika kuhinja natrpana z jastogi in kaviarjem. Hotel je imel notranje in zunanje bazene, eden izmed njih pa naj bi bil vseskozi napolnjen kar s šampanjcem. Stregla naj bi najlepša dekleta, ki so nosila mini kostime v stilu francoskih sobaric, bile so kot nekakšne Playboyeve zajčice, krupjejke in hostese. V hotelu so svoj počitek našli znani svetovni državniki in jugoslovanska “rdeča buržoazija”. A kraj, ki naj bi bil stičišče pomembnih političnih figur iz različnih krajev sveta, je trošil preveč, da bi obstal. Pot je šla navzdol, samo ruševine pa so priče skrivnostnim zgodbam, ki burijo domišljijo. Pot domov je zaznamovalo tiho razmišljanje, da se mogoče nekoč graciozna vizija denarnega mogotca iz Brooklyna le vrne …
