»Alien: Earth« (FX/Hulu) Noaha Hawleyja akcijo pripelje domov: v leto 2120, dve leti pred originalnim filmom. Ko se raziskovalna ladja USCSS Maginot po 65 letih kriosna vrne, na Zemlji – ki jo upravljajo mega‑korporacije – eksplodira nočna mora. V središču je Wendy (Sydney Chandler), otroška zavest v odraslem sintetičnem telesu, in svet, kjer se vršne zveri ne skrivajo le v jaških.
Hawleyjeva serija Alien: Earth je ambiciozen, a preudaren »prerez« DNK sage »Alien«: spoštljiv do mitske estetike Ridleyja Scotta, a z lastno idejo, da so prave pošasti pravzaprav korporacije, ki so osvojile planet. Postavljena je v leto 2120, le dve leti pred dogodki prvega filma, in se začne na varnem, znanem terenu – v drobovju korporativne ladje Weyland‑Yutani, kjer posadka Maginota prešteva mesece do vrnitve v orbito… dokler se senzorji ne zmedejo, protokoli ne popustijo in »vzorce« nenadoma zanese naravnost na Zemljo. Potem se začnejo resnice in rebra lomiti.
Najbolj svež del »Alien: Earth« je, da serija na Zemlji resno pokaže, kako izgleda svet, ko so države le veje korporativnega pragozda. Prodigy City – v seriji jo slišimo tudi kot New Siam – je vodna metropola kanalov, neonskih mostov in umirajoče srednjega sloja, zgrajena iz tajskih lokacij, ki seriji dajo organsko, otipljivo teksturo. To ni sterilna prihodnost; to je retrofuturistična distopija, v kateri se resničnost znoji. Vizualni podpis kombinira praktične učinke in premišljeni CGI, zato zveri delujejo živo, mesta pa obrabljeno resnično.
Hawley ni skoparil z velikimi idejami. Serija “Alien: Earth” jasno razloži tri »vrste« ljudi jutrišnjega dne: kiborge, sintetike in hibride – slednji so najbolj vznemirljivi in najbolj moralno spolzki. Wendy (Sydney Chandler) je otrok, prenesen v odraslo sintetično telo, nekakšna prva »uspešna« hibridka in emocionalno središče zgodbe. Njena dinamika z bratom Hermitom (Alex Lawther), zaščitniško‑hladnim sintetikom Kirshom (Timothy Olyphant) in zmedenim svetom okoli sebe pokaže, da serija ni le o preživetju, temveč o tem, kaj sploh pomeni biti človek.
Če se v »Alien« običajno borimo z eno pošastjo in enim tajnim memorandumom, tu dobimo cel ekosistem pošasti in memov. Hawley predstavi nove tvorbe poleg ksenomorfov in jih razporedi po dramatičnem loku, ki eskalira od kabinetskega šepeta do mestnih panik. Začuda deluje – deloma zato, ker groza nastaja iz idej (nesmrtnost kot produkt) in šele nato iz zob. Da, kri spet prši, toda najbolj peče hladna logika. +
Ključ do tega sveta je fantek‑trilijonar Boy Kavalier (Samuel Blenkin), CEO Prodigyja, ki svoj laboratorij imenuje »Neverland«, otroke‑hibride pa »Lost Boys«. »Peter Pan« ni le šala za scenariste; je rdeča nit o večnem otroštvu, moči brez odgovornosti in o tem, kaj vse si korporacije privoščijo, da bi premagale smrt. Prvi epizodi se zato povsem pravilno imenujeta »Neverland« in »Mr. October« – navihano in srhljivo hkrati.
Tudi industrijski parametri so natančno naravnani. Serija je nastala pod okriljem FX, Ridley Scott je med izvršnimi producenti, glasbo je podpisal Jeff Russo, kar se sliši v pulzirajočih, hladnih linijah, ki držijo tempo med tišino zračnih jaškov in udarci akcije. Rezultat je televizija s filmskim »grainom«: izjave o moči zvenijo v nizkih tonih, ko posadka Maginota izgublja nadzor, Prodigy pa spreminja ljudi v izdelke.
