Če ste naivno menili, da so bili filtri na družbenih omrežjih vrhunec človeške nečimrnosti, se globoko motite. Vstopili smo v povsem novo poglavje bizarne digitalne evolucije, kjer se poslavlja zloglasni Instagram obraz s prenapihnjenimi ustnicami. Namesto njega prihaja nekaj bistveno bolj zapletenega: AI Face. Včasih so ljudje k estetskim kirurgom prihajali s fotografijami filmskih zvezd, danes pa na posvetovalni stol sedejo z lastnim pametnim telefonom v roki in zahtevajo, da jih kirurg spremeni v njihovo algoritemsko izboljšano različico.
Od zvezdniških vzornikov do binarne perfekcije
V preteklosti so bili lepotni ideali precej preprosti in predvidljivi: nekdo je želel nos Brada Pitta, spet drugi visoke ličnice Angeline Jolie ali obline, kakršne so popularizirale Kardashianke. Danes je situacija precej bolj zapletena in odkrito rečeno naravnost bizarna. Priznani kirurg dr. Anil Joshi, predsednik organizacije Britansko društvo za obrazno plastično kirurgijo (BSFPS), odkrito opozarja, da se z bizarnimi zahtevami po poustvarjanju umetno generiranih portretov srečuje tako rekoč vsak dan. Pacienti v ordinacije prinašajo računalniške simulacije lastnih obrazov, ustvarjene z naprednimi generatorji slik, ki pa z dejansko anatomijo človeškega telesa nimajo prav nobene resne povezave.
Kakor je pri sodobni tehnologiji v navadi, je okoli te človeške šibkosti nemudoma zrasel izjemno donosen posel. Mobilne aplikacije, kot sta LooksMax AI in Umax, imajo v trgovini Google Play že krepko čez 10 milijonov prenosov. Še korak dlje gre spletna platforma Qoves, ki se v javnosti predstavlja kot napreden znanstveni laboratorij za lepoto. Za letno naročnino približno 140 evrov (150 USD) s pomočjo neizprosne umetne inteligence analizira obraz skozi več kot 160 biometričnih točk. Če temu znesku dodate še nekaj malega in odštejete približno 165 evrov (180 USD), vam računalnik pripravi celo konkreten seznam priporočenih kirurških posegov. To že dolgo ni več zgolj igrišče za radovedne najstnike, saj ima omenjena storitev že več kot 80.000 plačljivih uporabnikov.
Piksel proti skalpelu: Ko biologija trči ob kodo
Kirurgi ob tovrstnih trendih povsem upravičeno bijejo plat zvona. Glavni nesporazum tiči v preprostem dejstvu, da algoritem deluje v dveh dimenzijah in nima nikakršnega razumevanja za človeško tkivo. Računalniški model ne pozna debeline kože, prožnosti hrustanca, prekrvavitve in nepredvidljivega brazgotinjenja. Kot opozarja dr. Brian J. F. Wong z Univerze v Kaliforniji v Irvinu, smo iz obdobja, ko se je človek pogledal v zrcalo nekajkrat na dan, prešli v realnost, kjer neprestano zremo v lastne digitalne odseve na zaslonih in jih primerjamo z matematično brezhibnimi modeli.
»Razlika enega milimetra pri nosu je v praksi ogromna. Zelo težko jo je doseči z natančnostjo, ki jo telefon ustvari s pritiskom na gumb,« pojasnjuje dr. Wong.
Umetna inteligenca z lahkoto zgladi kožo, odstrani prav vsako poro in prestavi ličnice v milisekundi, pri tem pa popolnoma ignorira nepomemben detajl, da mora pacient skozi ta isti nos po posegu še vedno nemoteno dihati.
