Danes sem šla mimo kraja, kjer sva se prvič srečala, in namesto da bi me oblile solze, sem se nasmehnila, ko sem se spomnila najinih prvih pogledov in dotikov.
Bilo je lepo, dokler nisi čez čas pokazal svojega pravega jaza. Kako naivna sem bila tedaj, ko sem verjela v naju in nisem želela videti, kdo si, kdo sva. Znova in znova sem si v mislih pisala nove začetke in konce. Saj nisem hotela sprejeti dejstva, da ti in jaz ne bova nikoli ostala skupaj.
Mislila sem si, zakaj bi si kdo želel izgubiti nekoga, ki ga tako strastno ljubi? Nekoga, ki bi mu odpustil vse tudi najtežje napake, in, mu dal neskončno novih priložnosti?
Verjela sem, da bova srečna in tega nisem hotela izgubiti. Nisem si želela nekoga drugega, ti si bil druga polovica mojega srca in verjela v to. Še zdaj ne morem verjeti, kaj lahko naredi nora zaljubljenost.
Mislila sem, da sem srečna in večno zaljubljena. Kako sem se motila. Izgubila sem se.
Verjela sem, da si ti tisti, ki je pobegnil iz najine zgodbe. Nekaj časa sem živela v tej iluziji, dokler nisem spoznala, da sem pravzaprav bila to – jaz.

Hvala za izkušnje! Foto: Candice Picard / Unsplash
Po tem nihče, ni bil dovolj dober zame. Niso bili takšni kot ti, niso me gledali na tisti način, niso me prijeli za roko na tisti način, niso… dokler nisem spoznala, da so bili vsi ti občutki lažni.






